Blaž Arnič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m dodano Kategorija:Taboriščniki koncentracijskega taborišča Dachau z uporabo HotCat |
m pnp AWB |
||
Vrstica 4:
Arnič sodi med tiste skladatelje, ki so se jasno in nedvoumno izrekli proti vsakršni [[abstraktnost]]i [[glasba|glasbene]] [[umetnost]]i. O svoji umetnosti ni veliko govoril, svojo [[estetika|estetiko]] pa je jedrnato opredelil z naslednjimi besedami: »''Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tisti element, ki človeka plemeniti. Zato tudi ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme pa se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi imeli glasbo za abstrakten pojem bi s tem negirali svoja čustva. Vse bogastvo občutij in človekov značaj se oblikujejo le na domači grudi. Tako nastane tudi lastni izraz, lastni glasbeni jezik, ki si ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo.''«
Arnič se je rodil v Lučah v Savinjski dolini, na samotni kmetiji pod [[Raduha|Ráduho]], in se ob prvih glasbeni vzgibih, ki jih je dobil v domačem okolju, odločil za glasbo. Študiral je na [[akademija za glasbo v Ljubljani|Akademiji za glasbo v Ljubljani]], kasneje še na ''Novem [[
[[muzikologija|Muzikološka]] stroka je njegove skladateljske začetke povezala z vplivi [[Bruckner]]ja in [[ruska peterica|ruske peterice]], njegov izraz pa klasificirala kot »neoromantični realizem«. Skladatelj je imel o tem skromnejše mnenje: »''Ko sem začel pisati, nisem čutil nobene potrebe, da bi se naslanjal na Brucknerja in rusko peterico''«, je dejal, »''res pa je, da so me osvojili [[Ludwig van Beethoven|Beethoven]], [[Bach]], klasiki in pozneje romantiki. Toda pri pisanju sem bil samostojen. Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih vzgibov nisem niti potreboval, niti iskal.''« Moč, ki jo Arnič opisuje, je botrovala nastanku obsežnega skladateljskega [[opus]]a, tesno povezanega s koreninami, z usodo in zgodovinsko vpetostjo slovenskega [[narod]]a. Po besedah [[akademik]]a [[Uroš Krek (skladatelj)|Uroša Kreka]] je Arnič »''[[ep]]ski simfonik brez primere v slovenski zgodovini, pionir in oblikovalec vzvišenega domačijskega izraza''«. Čeprav je Arnič svojim simfoničnim pesnitvam in simfonijam večinoma nadel tematske naslove, pa je vztrajal pri tem, da njegove umetnosti ne gre mešati s [[programska glasba|programsko glasbo]].
Je avtor obsežnega in za Slovence prvobitnega [[Simfonični orkester|simfoničnega]] opusa: 8 [[Simfonija|simfonij]], mnoge [[Simfonična pesnitev|simfonične pesnitve]] in [[
Leta [[1947]] je prejel [[Prešernova nagrada|Prešernovo nagrado]] za skladateljsko delo ''Gozdovi pojejo''.
Vrstica 16:
{{sect-stub}}
===Simfonije===
# simfonija - ''Te Deum'', za orkester, orgle in mešani zbor (1932)
# simfonija - ''Simfonična rapsodija'', za orkester in klavir (1933)
# simfonija - ''Duma'', za orkester, bas in mešani zbor (1929-42)
# simfonija - ''Resurrectionis'' (1931-42)
# simfonija - ''Vojne vihre'' (1941)
# simfonija - ''Samorastnik'' (1950)
# simfonija - ''Simfonija dela'' (1948)
# simfonija - ''Na domači grudi'' (1951)
# simfonija - ''Vojna in mir'', za soliste, zbor in simfonični orkester (1960)
Vrstica 34:
{{-}}
{{PrejemnikiPresernoveNagrade}}
[[Kategorija:Rojeni leta 1901|Arnič, Blaž]]
[[Kategorija:Umrli leta 1970|Arnič, Blaž]]
|