Mary Wollstonecraft: Razlika med redakcijama

Wollstonecraftova se je decembra 1792 preselila v Pariz, kak mesec pred usmrtitvijo [[Ludvik XVI. Francoski|Ludvika XVI.]], ko je bilo ozračje na vrelišču. Spoznala se je še z drugimi obiskovalci iz Anglije, med drugim [[Helen Maria Williams|Helen Marijo Williams]], in se pridružila krogu zdomcev, ki so bili tedaj v mestu<ref>Todd, 214-5.</ref>. Takrat je ravno napisala ''[[Zagovor pravic ženske]]'' (''A Vindication of the Rights of Woman'') in bila pripravljena postaviti svoje predstave na preizkušnjo. Ob mešanju svojih zamisli in idej [[francoska revolucija|francoske revolucije]] je poskušala s svojo doslej najbolj romantično zvezo. Spoznala je ameriškega pustolovca [[Gilbert Imlay|Gilberta Imlaya]] in se strastno zaljubila vanj.<ref>Todd, 232-235.</ref> Še več, potem ko je Wollstonecraftova v ''Zagovoru pravic ženske'' zavrnila spolnost v razmerjih, se je ob Imlayu začela silno zanimati zanjo.<ref>Todd, 235-6.</ref> Zanosila je in 14. maja rodila deklico, ki ji je po svoji mladostni prijateljici dala ime Fanny Imlay.

Wollstonecraftova se je počasi vrnila k pisateljevanju in se znova začela družiti s krogom [[Joseph Johnson|Josepha Johnsona]] ter prek [[William Godwin|Williama Godwina]] predvsem z [[Mary Hays]], [[Elizabeth Inchbald]] in [[Sarah Siddons]]. Godwin je bil razvpit zaradi svojega zavračanja romantike in poroke, vendar je bil v zasebnem življenju pripravljen priznati moč tudi čustvom in ne le razumu. Edinstveno razmerje med Godwinom in Wollstonecraftovo se je začelo počasi, skozi pisma, in se razvilo v strastno ljubezen.<ref>St. Clair, 164-9.</ref> Godwin, ki je prebral pisma, ki jih je pisala Inlayu iz Skandinavije (zbrana so izšla kot ''[[Pisma, napisana med kratkim bivanjem na Švedskem, Norveškem in Danskem]]''), je pozneje dejal: »Če je kdaj obstajala knjiga z namenom, da bi se človek zaljubil v pisca, je to zame ta knjiga. O svoji bolečini govori na način, ki nas napolnjuje z otožnostjo in nas raztaplja v razbolelosti, hkrati pa izraža duha, ki nas napolnjuje z občudovanjem«. <ref>Godwin, William. ''Memoirs of the Author of a Vindication of the Rights of Woman''. Eds. Pamela Clemit and Gina Luria Walker. Peterborough: Broadview Press (2001), 95. </ref> Ko je Wollstonecraftova zanosila, sta se odločila, da se poročita, zato da bi bil otrok zakonski. Ob tem se je razkrilo, da Wollstonecraftova ni bila nikdar poročena z Imlayem, zaradi česar sta z Godwinom izgubila številne prijatelje. Po poroki 29. marca 1797 se je par preselil v sosednji hiši, imenovani Poligon (The Polygon), da bi oba še naprej lahko ohranila svojo samostojnost. Pogosto sta se sporazumevala preko pisem.<ref>St. Clair, 173.</ref> Vsekakor pa je bilo njuno, četudi žal prekratko razmerje srečno in trdno. Videti je bilo, da sta - končno - našla čustveno srečo in intelektualno ujemanje, ki sta ga oba iskala.

Leta 1790 je [[Edmund Burke]] objavil ''[[Razmišljanja o revoluciji v Franciji]]'' (''Reflections on the Revolution in France''). Burke, zagovornik [[ameriška revolucija|ameriške revolucije]], je z zavračanjem francoske revolucije dodobra pretresel svoje sodobnike. Knjiga je sprožila takoimenovano ''spornost revolucije'', niz sramotilnih spisov proti Burkovemu besedilu.<ref>Glej npr. Marilyn Butler, ed., ''Burke, Paine, Godwin, and the Revolution Controversy'', (Cambridge: Cambridge University Press, 2002).</ref> ''[[Zagovor pravic ljudi]]'' Wollstonecraftove je bil prvi med številnimi jeznimi odzivi v vojni, v kateri so se pojavila tudi druga znana dela kot npr. ''[[Pravice človeka]]'' [[Thomas Paine|Thomasa Paina]]. Vendar se Wollstonecraftova ni odzvala le na ''Razmišljanja'', temveč tudi na Burkovo [[Filozofsko preiskovanje izvora naših idej o sublimnem in lepem]] (''A Philosophical Enquiry into the Origin of Our Ideas of the Sublime and Beautiful''; 1756), v katerem zagovarja tezo, da je lepota povezana s šibkostjo in ženskostjo, sublimno pa povezano z močjo in moškostjo. Wollstonecraftova obrne Burkovo retoriko v ''Razmišljanjih'' proti avtorju samemu; pravi, da njegova teatralnost, kot npr. pretirani in načičkani opis trpljenja [[Marija Antoinetta|Marije Antoinette]], vse državljane spremeni v šibka dekletca, ki jih prepriča šov ... <ref>Wollstonecraft, Mary. ''The Vindications: The Rights of Men and The Rights of Woman,'' Eds. D.L. Macdonald and Kathleen Scherf. Toronto: Broadview Literary Texts (1997), 45.</ref> Zavrne tudi Burkovo razredno stališče, češ da ga je ganilo le trpljenje Marije Antoineete, mizerija revnih stradajočih francoskih žensk pa mu ne pride blizu. Namesto Burkovega zanašanja na tradicijo in vladarja se Wollstonecraftova močno zavzema za uporabo razuma. Razloži, da če bi veljal njegov sistem, bi morali še danes imeti suženjstvo, saj so jih imeli tudi v preteklosti.<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 44.</ref> Wollstonecraftova ne zavrne potrebe po empatiji v človeških odnosih, vendar skoraj vselej trdi, da ta za kohezivnost družbe ni zadostna (na nekem mestu pravi: »Taka revščina zahteva več kot solze - za trenutek se ustavim, da bi se zbrala« <ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 96.</ref>), vsak položaj je treba vedno tudi razumsko razčleniti. Zanimivo pa ''[[Zagovor pravic ljudi]]'' konča s sklicevanjem na Biblijo: »ON se boji Boga in ljubi sobitja.—Glej vso dolžnost človeka!«<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 95.</ref> Stališča v tej knjigi so bila za takratno javno mnenje izjemno napredna (esejist [[Horace Walpole]] jo je imenoval ''[[hijena]]''), vendar so to stališča, ki so dandanes splošno sprejeta. Vsekakor danes ta stališča niso revolucionarna, razen njenega mnenja o [[splav]]u. V politiki dvesto let po izidu knjige je [[feminizem|feministični]] pogled, ki bi [[splav]]u nasprotoval, večinoma pozabljen, toda Wollstonecraftova je bila goreča nasprotnica splava. Del ''Zagovora pravic ženske'' je namenjen obsojanju spolnega izkoriščanja žensk, govori pa tudi o umetni prekinitvi nosečnosti, o kateri Wollstonecraftova zapiše, da je »kršenje zakonov narave, ki redko ostane nekaznovano«.

Ni jasno, do kolikšne mere je Wollstonecraftova verjela, da so ženske enakovredne moškim na način, kot to razumemo danes. Gotovo ni bila feministka v sodobnem pomenu besede in si v svojih besedilih ni prizadevala za enake pravice ali pravico glasovanja. Vendarle pa pravi, da so v Božjih očeh vsi ljudje enaki, saj so vsi zavezani istim moralnim zakonom.<ref> Glej npr. Wollstonecraft, ''Vindications'', 126, 146.</ref> Take trditve o enakosti lahko primerjamo z njenimi mislimi o prednosti moške moči in srčnosti.<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 110.</ref> Znamenita je naslednja dvoumna izjava Wollstonecraftove: »Ne mislite, da želim obrniti red stvari. Pojasnila sem že, da so zaradi ustroja svojih teles moški po Previdnosti oblikovani tako, da lahko dosežejo večjo krepost. Govorim o spolu na splošno, niti malo pa ne mislim, da bi se morali dosežki razlikovati po svoji naravi. Kako bi se pravzaprav sploh mogli, če ima krepost le en večni standard? Zato moram iz doslednosti razuma še naprej trdno zagovarjati, da imajo isto preprosto smer, kot da obstaja Bog.”<ref>Wollstonecraft, ''Vindications'', 135.</ref>