Redakcija: 15:27, 20. februar 2011 uredi Klemen Kocjancic (pogovor \| prispevki) 360.301 urejanje m →‎Zunanje povezave: slog AWB ← Starejše urejanje		Redakcija: 22:00, 21. februar 2011 uredi razveljavi Klemen Kocjancic (pogovor \| prispevki) 360.301 urejanje mBrez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1: ~~{{slog}}~~ '''Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto''' je osrednja [[splošna knjižnica]] s sedežem na [[Rozmanova ulica, Novo mesto\|Rozmanovi 28]] ([[Novo mesto]]); ustanovljena je bila leta [[1946]]. Vrstica 11 ⟶ 10: {{-}} {{Splosne knjiznice Slovenije}} ~~'''KNJIŽNICA MIRANA JARCA NOVO MESTO'''~~ ~~'''Kratek zgodovinski pregled'''~~ V 19. st. se je v naši domovini pojavila potreba, da se literarno narodno blago, ki je nastajalo počasi, a vztrajno skozi stoletja, shrani in ohranja naprej za kasnejše rodove. Začele so se ustanavljati javne čitalnice in knjižnice. ~~Tudi v Novem mestu se je začela sredi 19. st. prebujati misel, da bi knjige in časopise posredovala ljudem javna ustanova – knjižnica.~~ ~~'''Narodna čitalnica'''~~ Zagnani in narodno zavedni kulturniki so bili pobudniki, da je bila leta 1865 ustanovljena Narodna čitalnica in pri njej prva javna knjižnica s čitalnico. Za knjižničarja je bil izvoljen Janez Kastelic – sodnijski tajnik. Po tem letu lahko tudi govorimo o strokovnem delovanju knjižnic, čeprav je knjižničarstvo veliko starejše. Po letu 1865 so poleg inventarnih knjig izdelovali še kataloge za izposojo in lokalni katalog. Leto 1865 lahko zato štejemo kot začetno leto javnega knjižničarstva v Novem mestu. Po letu 1900 so nastajale številne ljudske knjižnice v vseh večjih krajih Dolenjske in iz leta v leto bogatile svoj fond. Po prostovoljnem razidu Narodne čitalnice je prešlo premoženje le-te v last Sokolskega društva v Novem mestu in knjižnica je dobila novega gospodarja. Knjižnica se je preimenovala v Sokolsko knjižnico, prvi knjižničar le-te pa je bil Anton Novljan, višji sodni oficial. Knjižnica je delovala od leta 1925-1945. Sredi njenega največjega vzpona je nastopila vojna. Žal je bila večina del te in drugih knjižnic med II. sv. vojno uničenih ali razgrabljenih. Samo Novo mesto je izgubilo najmanj 30.000 knjig, podeželje pa od 10-15.000. Po vojnem opustošenju so mladinci v Novem mestu ustanovili ljudsko knjižnico. Fond te knjižnice je nastal iz ostankov obeh nekdanjih novomeških ljudskih knjižnic. Knjižnica je poslovala v garderobi v Sokolskem domu, nato se je preselila v Gostiševo hišo in počasi zamrla. ~~'''Ljudska knjižnica (1947-1965)'''~~ Njen prvi knjižničar je bil France Vovk, njen prostor pa Sindikalni dom; knjižnica se je še nekajkrat selila in bolj životarila. Delna rešitev za knjižnico je prišla leta 1962, ko je občina Novo mesto dodelila ljudsko knjižnico v upravljanje študijski knjižnici. Le-ta je pustila ljudsko knjižnico kot samostojno enoto ter težila k temu, da bi ustanova dobila primerne prostore (stara pošta, nato ob študijski knjižnici – današnja Rozmanova 26). Najpomembnejša pridobitev knjižničarstva v Novem mestu je ustanovitev prve javne znanstvene knjižnice z nazivom Študijska knjižnica. Ustanovljena je bila leta 1946 in je začela oživljati nekdanje ljudske knjižnice, izražena pa je bila tudi skrb za domoznansko literaturo. Ob ustanovitvi je dobila knjižnica zasilne prostore v upraviteljevem stanovanju osnovne šole, ki so bili premajhni in neprimerni – prostorska problematika knjižnice pa je aktualna vse do danes. Prvi ravnatelj knjižnice oz. tedaj upravnik je bil Bogo Komelj (1915-1981). Po njem se danes imenuje oddelek posebnih zbirk - “posebne zbirke Boga Komelja”, kjer hranimo predvsem neknjižno staro, dragoceno in redko gradivo, ki ga je ravno on začel zbirati. Do leta 1950 je bilo v Sloveniji ustanovljenih sedem takšnih knjižnic – v vseh takratnih okrožnih oz. okrajnih središčih. To so bile splošnoizobraževalne knjižnice s profesionalno možnostjo organiziranja v tem obdobju, z močno domoznansko usmerjenostjo in pravico do obveznega izvoda (le-ta je “podkrepil težnjo, da se študijska knjižnica preoblikuje v tip pokrajinske znanstvene knjižnice, ki ima v bistvu iste naloge kot nacionalna knjižnica, le da je njeno področje dela ožje”). Slovenske splošnoizobraževalne knjižnice so nastale pod vplivom manifesta o javnih knjižnicah, ki ga je leta 1949 proglasil UNESCO, v Sloveniji pa je bil dopolnjen in objavljen leta 1972. V njem je izraženo prepričanje UNESCA, da so javne knjižnice “živa sila pri vzgoji, kulturi in informiranju ter bistveno sredstvo za razumevanje med ljudmi in narodi”. Leta 1961 je bil sprejet prvi slovenski zakon o knjižnicah, ki je nastal kot plod strokovnega spremljanja in dela na knjižničarskem področju v Sloveniji. V njem je bilo med drugim pomembno tudi to, da je določal ustanovitev republiške matične službe in občinskih matičnih služb (zakon je bil dopolnjen leta 1965). Tudi Študijska knjižnica v Novem mestu je sledila prvemu zakonu o knjižnicah iz leta 1961 in je tako postala matična knjižnica, ki “opravlja naloge matične službe na območju občine Novo mesto”, po potrebi pa nudi pomoč tudi sosednjim občinam. ~~'''Študijska knjižnica'''~~ V tem času je prišlo tudi do preloma s tradicijo in uveljavil se je moderni tip sodobne splošnoizobraževalne knjižnice. V zvezi s tem je bila leta 1971 sprejeta koncepcija razvoja knjižničarstva v Sloveniji. Ta dokument je opredelil funkcijo, sistem organiziranja in normative za poslovanje splošnoizobraževalnih knjižnic. Naloga teh knjižnic – tudi novomeške – je bila, da zbirajo, obdelujejo, hranijo in dajejo v uporabo domačo in tujo leposlovno ter strokovno literaturo. Po dogovoru iz leta 1971 je bila novomeška študijska knjižnica tudi osrednja knjižnica za dolenjsko regijo, in sicer za 4 dolenjske občine: Metliko, Črnomelj, Trebnje in Novo mesto. Študijsko knjižnico v Novem mestu so leta 1953 uradno poimenovali po MIRANU JARCU (1900-1942), slovenskem pesniku, pisatelju, dramatiku, prevajalcu, ki je bil sicer rojen v Črnomlju, v Novem mestu pa je obiskoval gimnazijo in tu preživel svojo mladost. Kot partizan “Janez Suhi” je padel v italijanski roški ofenzivi leta 1942. Znane so njegove pesniške zbirke »Človek in noč«, “Novembrske pesmi” in “Lirika”, dramska pesnitev »Vergerij« ter avtobiografski roman “Novo mesto”. V njegovih delih zasledimo ekspresionistične stilne lastnosti. ~~Podobo Mirana Jarca lahko vidimo v avli knjižnice – to je doprsni kip, ki ga je leta 1956 ustvaril kipar JAKOB SAVINŠEK.~~ Nekatere naloge knjižnice smo že omenili, knjižnica pa je bila (in je še danes) namenjena splošnemu izobraževanju, informiranju, razširjanju znanstvenih spoznanj, kulturni vzgoji in zadovoljevanju kulturnih potreb vseh občanov. Kot komunikacijsko središče oz. informacijski center se s svojo dejavnostjo danes povezuje v enoten knjižnično informacijski sistem Slovenije. V okviru svoje dejavnosti ima lahko tudi druge naloge: zbira in hrani za svoje območje pomembno domoznansko gradivo pa tudi drugo, slovensko in evropsko dragoceno zapuščino oz. kulturno dediščino. Razviti mora ustrezno knjižnično mrežo na območju občine ali območju, za katerega je zadolžena. Novi zakon o knjižničarstvu iz leta 1982 je funkcijo in naloge splošnoizobraževalnih knjižnic samo še potrdil. Da bi knjižnica lahko kar najbolje opravljala svojo dejavnost, je le-to organizirala v različnih oddelkih. ~~'''Arhitekturni kompleks stavbe'''~~ Knjižnica Mirana Jarca je na zgodovinsko pomembni legi Novega mesta – “Na vratih” – to so bila t. i. Gorenja ali Ljubljanska vrata, ki so predstavljala vstop v srednjeveško mesto po kopenski strani. ~~Ta vhod v obzidano mesto je bil utrjen (še danes je viden ostanek stolpa Gorenjih vrat na stavbi Krke – tovarne zdravil) in je dajal – skupaj z obzidjem – poseben pogled na mesto.~~ Knjižnica Mirana Jarca domuje v dveh stavbah, starih nad 300 let. Prostori so popolnoma neprimerni in nefunkcionalni za potrebe knjižnice. Zato si je knjižnica ves čas svojega delovanja prizadevala rešiti prostorski problem. Poslopje današnje knjižnice je bilo v začetku 19. st. preurejeno iz stare hiše, ki je bila prezidana iz nekdanjega “mestnega špitala”. Na levi strani ob vhodnih vratih je vzidan kamen z napisom EDI in letnico 1779. Do leta 1779 sta na prostoru današnje knjižnice stala mestni špital in cerkev sv. Martina, ki jo listine omenjajo že leta 1428 in je bila prizidana mestnemu špitalu, hiši za uboge, obubožane in onemogle meščane. Leta 1779 so to cerkvico zaprli in podrli, prav tako špital, material, ki je bil še uporaben, pa so uporabili za gradnjo nove stavbe na tem mestu. To je bil okrožni urad ali “kresija”, ki sta mu bila podrejena vsa Dolenjska z Belo krajino in ribniško-kočevsko območje. Deloval je do leta 1850. Z njim je Dolenjska postala upravno enotna pokrajina, Novo mesto pa njeno središče. Okrožni urad se je potem preselil nekoliko nižje, v novo zgrajeno sodno poslopje ob reki Krki, ki je bilo v svojem času največja zgradba ob Ljubljanskih vratih. Danes sta obe stavbi knjižnice (št. 26 in 28) umetnostni spomenik mestne arhitekture, skupaj z ostalimi spomeniki na tem prostoru. Ob knjižnici (stari kresiji) leži rahlo nagnjen vrt, obdan s kamnitimi škarpami. Ob njem se spušča dokaj ozka in strma pot h Krki. Zaradi ožine so posneli vogal in predelali arhitekturo kresije. Tedaj je bil odstranjen tudi portal; ohranjen je sklepnik z napisom EDI in vklesano letnico 1779, ki je bil ob preureditvi vzidan v novo, glavno pročelje. V petdesetih letih tega stoletja se je pojavila potreba po ureditvi ceste v center mesta, zato je celotno območje Ljubljanskih vrat zahtevalo arhitekturno preoblikovanje. Dela na cesti so prinesla številna arheološka odkritja – predvsem prvotno podobo mestnih vrat. Vse je bilo izmerjeno, izrisano in ponovno zasuto. Z neodložljivo modernizacijo ceste pa je Novo mesto moralo rešiti tudi spomeniški problem “Na vratih”. Današnjo podobo je dobil kompleks Gorenjih vrat po 2. sv. vojni po načrtih univ. prof. arhitekture Marjana Mušiča. Oktobra leta 1953 je bila odkrita spominska loža (arkadna arhitektura), ki se stika z obema knjižničnima stavbama. Loža je s svojo vsebino spomin na vojno in njene žrtve. Pred ložo sta doprsna kipa narodnih herojev Borisa Kidriča in Franca Rozmana-Staneta. Oba sta delo Jakoba Savinška. Celoten kompleks pa zaokrožujeta še dva bronasta kipa istega kiparja, in sicer kip moža “Pojmo bratje pesem o svobodi” ter kip talca na robu zelenice poleg knjižnice. Novembra 1971 je bil na tej zelenici postavljen še doprsni kip skladatelja Marjana Kozine, novomeškega skladatelja (1907-1966), ki je pisal predvsem vokalno-instrumentalno glasbo, znan pa je tudi po svoji operi “Ekvinokcij”. Poleg tega se je posvečal tudi pisanju in prevajanju. Kip je prav tako delo kiparja Jakoba Savinška. Glavno vodilo prenove je bilo ohraniti lepo stavbno gmoto stare kresije; strma streha učinkuje mirno, oplemenitena je vrtna fasada stare kresije. Staro kresijo in niže ležečo cesto povezuje više ležeča ploščad z zanimivim motivom stopnic v lahnem loku (pred vhodom v stavbo). V ploščadi je pravzaprav ohranjen spomin na prvotno višinsko stanje (cesta je bila ob prenovi kompleksa “Vrat” poglobljena). Pojavilo se je tudi vprašanje arhitekturne dopolnitve obeh novih pročelij in odprtega arkadnega dvorišča. Med vojno je bilo v neposredni bližini Novega mesta požganih več gradov, ki so se počasi spreminjali v razvaline. Z gradu Ruperč vrh je bil rešen poškodovan glavni portal in vzidan v pročelje stare kresije, ostali del fasade pa ponovi motiviko in ritem vrtnega dela fasade. Dopolnjeni arhitekturni okenski okviri imajo obliko fasade gradu Ruperč vrh. Na novo je pozlačen kronogram nad portalom. Ob zelenici poleg vhoda sta postavljena dva arhitekturna fragmenta – stebra, ki sta ostanek z opuščenega gradu Soteska. Arkadno dvorišče stare kresije je bilo preoblikovano v stopniščno avlo oz. vhod. Prvotni, a tudi začasni prostori Študijske knjižnice ob ustanovitvi leta 1946 so bili v OŠ Center na Cesti herojev 1. Ko pa so leta 1954 preuredili območje “Na vratih”, je bil Študijski knjižnici Mirana Jarca dodeljen kompleks stavb na Cesti komandanta Staneta št. 26 in 28. Skupaj z arkadno spominsko ložo so danes to tri stavbe, povezane v funkcionalno celoto. Za tem kompleksom stavb je v zaledju prosto, nezazidano območje z opornimi zidovi (škarpe), ki opredeljujejo prostorski nivo do sodišča. Značilna je severna fasada stare kresije (št. 28), ki skupaj z markantno čopasto streho in gručami dimnikov deluje monumentalno. Arhitekturni kompleks knjižnice je hkrati tudi zelo pomemben urbanistični del. Zaradi intenzivnega razvoja knjižničarske stroke, hitrega naraščanja knjižničnega fonda ter širjenja knjižnične dejavnosti je v knjižnici začela nastajati prostorska stiska. Po številnih bolj ali manj uspešnih prizadevanjih vodstva knjižnice in njenih delavcev je knjižnica iskala in našla začasne oz. trenutne prostorske rešitve, končno pa je v 80-ih letih nastal idejni in glavni projekt arhitekta Marka Mušiča za dozidavo prizidka na knjižničnem vrtu. Novi prizidek naj bi bil povezan z obstoječima stavbama, dograditvi prizidka pa sledi adaptacija starejših stavb. Prednost celotnega knjižničnega kompleksa je vsekakor ključna lega v središču mesta, še zlasti na začetku srednjeveškega jedra, in hkrati izjemen položaj med zgodovinskim in novim poslovnim središčem Novi trg. {{library-stub}} [[Kategorija:Splošne knjižnice v Sloveniji]] [[Kategorija:Ustanove v Novem mestu]]

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto: Razlika med redakcijama