Lahar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nastanek |
Ni več v delu |
||
Vrstica 1:
[[Slika:MSH82 lahar from march 82 eruption 03-21-82.jpg|thumb|right|350px|Lahar z ognjenika [[Sveta Helena (ognjenik)|Sveta Helena]] marca 1982]]
'''Lahár''' je tok blata in drobirja, sestavljenega iz vulkanskega pepela, zdrobljenih skal in vode. Lahar nastane na ognjeniku in teče ponavadi po rečnih dolinah.<ref name="usgsgloss">{{cite web|url= http://volcanoes.usgs.gov/images/pglossary/lahar.php|title=Lahar|work=USGS Photo Glossary|accessdate= 19. aprila 2009}}</ref> Tok vsebuje do 60% vode, dobro pretočnost pa mu dajejo suspendirani finozrnati delci.<ref> Dictionary of Mining, Mineral, and Related Terms [http://www.maden.hacettepe.edu.tr/dmmrt/index.html].</ref>
Vrstica 18 ⟶ 17:
* obilna deževja ali [[tajfun]]i, ki razmočijo slabo utrjene sklade strjenega blata.
Takšni laharji
==Nevarna področja==
Med posebno nevarne ognjenike, ki bi lahko povzročili velike laharje, spadajo Mount Rainier v Washingtonu (ZDA), Mount Ruapehu na Novi Zelandiji in Galunggung v [[Indonezija|Indoneziji]]. V Washingtonu je nekaj mest v dolini reke Puyallup, med njimi tudi Orting s 6319 prebivalci (2009), zgrajenih na naplavinah laharja, ki so stare komaj 500 let. Strokovnjaki sklepajo, da laharji tečejo po dolini vsakih 500-1000 let, zato se mesta Orting, Sumner, Puyallup, Fife in pristanišče Tacome soočajo s precejšnjim tveganjem. Geološka služba ZDA (USGS) je zato v okrožju Pierce postavila sirene, ki bodo prebivalce opozorile pred prihajajočo nevarnostjo.
Na Novi Zelandiji je Oddelek za ohranitev naravne in zgodovinske dediščine postavil podoben opozorilni sistem na Mount Ruapehu. Sistem se je izkazal kot uspešen, saj je 18. marca 2007 prebivalce pravočasno opozoril na grozečo nevarnost.
==Primera==
=== Nevado del Ruiz ===
Leta 1985 je izbruhnil ognjenik Nevado del Ruiz v [[Kolumbija|Kolumbiji]]. Piroklastični tok je stalil ledenike na ognjeniku in povzročil ogromne laharje, ki so tekli s hitrostjo do 60 km/h. V žlebovih se je njihova hitrost še povečala. Na vznožju gore so se laharji usmerili v šest večjih rek. Eden od njih je poplavil mesto Armero, kjer je umrlo 20.000 prebivalcev od 29.000.<ref>Schuster, Robert L.; Highland, Lynn M. (2001). Socioeconomic and Environmental Impacts of Landslides in the Western Hemisphere. U.S. Geological Survey. [http://pubs.usgs.gov/of/2001/ofr-01-0276/]. Pridobljeno 11. junija 2010.</ref> V drugih mestih, predvsem v Chinchináju, je umrlo še 23.000 ljudi.
===Pinatubo===
[[Slika:River valley filled in by pyroclastic flows, Mt. Pinatubo.jpg|thumb|right|250px|Letalski posnetek dolin rek Maloma in Marella pred izbruhom Pinatuba leta 1991 in potem, ko ju je poplavil lahar.]]
Leta 1991 je izbruhnil ognjenik Pinatubo na [[Filipini]]h in povzročil več laharjev. Prvi izbruh je zahteval samo šest žrtev, laharji pa več kot 1500.
Med izbruhom 15. junija 1991 se je 75 km severovzhodno od ognjenika pomikalo jedro [[tajfun]]a Yunya.<ref name=Yunya>Mount Pinatubo Eruption [http://geography.about.com/od/globalproblemsandissues/a/pinatubo.htm]. Pridobljeno 21. februarja 2011.</ref> Deževje je povzročilo tokove vode, vulkanskega prahu in balvanov. Blatni tok, ki je tekel po potoku Sapang Balen in reki Abacan je zalil središče mesta Angeles in nanesel več kot 6 m debel sloj blata. Uničil ali poškodoval je tudi Castillejos, San Marcelino, Botolan, Porac, Mabalacat, Tarlac City, Capas, Concepcion in Bamban. Blatni tok po reki Sacobia Bamban je na svoji poti odplavil vse zgradbe, mostove in nasipe do reke Parua v Concepcionu. Struga rekeTarlac v mestu Tarlac je bila zasuta z več kot 6 m visokim laharjem in tok reke se je ustavil. Laharji so zahtevali okrog 800 človeških žrtev.<ref name=Yunya/>
==Sklici==
{{opombe}}
==Viri==
* Hans Füchtbauer, Sedimente und Sedimentgesteine, 2. del, Sediment-Petrologie. 4., Schweizerbart, Stuttgart 1988, ISBN 3-510-65138-3.
* Christopher G. Newhall, Raymundo S. Punongbayan (Hrsg): Fire and Mud. Eruptions and Lahars of Mount Pinatubo, Philippines. University of Washington Press, Seattle 1997, ISBN 0-295-97585-7.
* Haraldur Sigurdsson, Bruce F. Houghton in sodelavci: Encyclopedia of Volcanoes. Academic Press, San Diego 2000, ISBN 0-12-643140-X.
==Zunanje povezave==
| |||