Silva Trdina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m Hitro dodajanje kategorije "Slovenski univerzitetni učitelji" (z uporabo orodja HotCat)
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slog AWB
Vrstica 1:
'''Silva Trdina''', [[Slovenci|slovenska]] [[Literarni zgodovinar|literarna zgodovinarka]], [[Znanstvenik|znanstvenica]], [[Pisatelj|pisateljicapisatelj]]ica, [[Pedagog|pedagoginjapedagog]]inja, [[Prevajalec|prevajalka]], [[Urednik|urednica]], [[Nečak|nečakinjanečak]]inja [[Janez Trdina|Janeza Trdine]], * [[25. junij]] [[1905]], [[Ljubljana]], † [[11. januar]] [[1991]], Ljubljana.
 
== Življenjepis ==
Malo pred smrtjo pisatelja [[Janez Trdina|Janeza Trdine]] se je njegovemu bratrancu Franu rodila najmlajša hčerka Silva Trdina. Uradniška družina je živela v bogatem meščanskem stanovanju na Streliški ulici v Ljubljani. Oče Fran Trdina je bil knjigovodja, kasneje računski ravnatelj mesta Ljubljane, mati je bila [[Plemič|plemiškega]] rodu, rojena kot plemenita Marija Urbanc. Družina je štela sedem članov, štiri hčerke in sina, ki je mlad umrl. Silva Trdina je bila najmlajša med sestrami, vse pa so si izbrale pedagoški poklic (zanimivost: poroka je bila tedaj učiteljicam prepovedana, v tej smeri pa jih je spodbujala mati, le sestra Mara se je poročila na Češkem). Silva je pozneje živela s sestro profesorico telesne vzgoje Jožo (v Slomškovi ulici, med [[Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] pa sta se preselili na Čufarjevo, kjer sta živeli do smrti).
 
Silva Trdina je šolo začela obiskovati leta 1912, med [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je obiskovala nižjo [[Klasična gimnazija|klasično gimnazijo]]. Leta 1920 se je vpisala na [[učiteljišče]], 1925 je privatno [[Matura|maturirala]] še na [[Realka|realki]], da je lahko še istega leta pričela [[Študent|študij]] [[Slavistika|slavistike]], [[Primerjalna književnost|primerjalne književnosti]], [[Nemščina|nemščine]] in [[italijanščina|italijanščine]] na ljubljanski [[Univerza|univerzi]]. Leta 1927 je študij nadaljevala v [[Praga|Pragi]] do l.leta 1929. Leta 1930 je diplomirala. Petnajst let je poučevala na realki v Mariboru, vmes je leta 1932 opravila profesorski izpit, leta 1933 je pod mentorskim vodstvom [[Ivan Prijatelj|dr. Ivana Prijatelja]] oddala [[Disertacija|disertacijo]] o [[Josip Murn Aleksandrov|Josipu Murnu Aleksandrovu]], [[Doktorat|doktorski]] naziv so ji podelili leta 1934. Leta 1935 se je vrnila v Ljubljano in začela poučevati na tretji moški gimnaziji, tam je ostala vse do konca druge svetovne vojne.
 
Leta 1939/40 je odšla na študij italijanščine v [[Rim]], ki ga je končala leta 1940 s posebnim zaključnim izpitom. Znanje italijanščine je izpopolnjevala na tečajih za tujce v [[Siena|Sieni]] in [[Italijanska mesta|Perugii]]. S sestro Jožo je večkrat potovala tudi kot [[Romar|romarkaromar]]ka in kot svetovna [[Popotnik|popotnica]] ([[Italija]], [[Avstrija]], [[Nemčija]], [[Češkoslovaška]], [[Švica]], [[Francija]], [[Jeruzalem]], [[Nazaret]], [[Bližnji vzhod]], severna [[Afrika]]).
 
Skozi vsa trideseta leta je objavljala vrsto strokovnih poročil in ocen v revije [[Ženski svet]], [[Modra ptica|Modro ptico]], [[Zvon|Ljubljanski zvon]], [[Mentor]], [[Slovenski jezik]].
 
V letih 1945–1947 je kot [[Uradnik|uradnica]] službovala v različnih manjših krajih po Sloveniji, med leti 1947–1956 je poučevala na poljanski [[Gimnazija|gimnaziji]], potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. V petdesetih letih je bila tudi [[Lektor|lektoricalektor]]ica za italijanščino na univerzi, med leti 1954–1964 je vodila na Višji pedagoški šoli [[Seminar|seminarjeseminar]]je iz [[Slovenska književnost|slovenske književnosti]]. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološki fakulteti]] in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano (1941–43) in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po književni teoriji Besedna umetnost, tako učbenik kot antologija primerov sta doživela več ponatisov.
 
== Dela ==
 
== Dela ==
=== Avtorsko delo ===
 
Vrstica 22 ⟶ 21:
 
=== Kritike ===
* [http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/287206.pdf Ob zaključku mariborske drame v sezoni 1932/1933. Ljubljanski zvon, 1933.]
 
* [http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/287206.pdf Ob zaključku mariborske drame v sezoni 1932/1933. Ljubljanski zvon, 1933.]
* Delakova uprizoritev »Desetega brata na mariborskem odru«. Ljubljanski zvon, 1934.
* Književnost in umetnost. Vida Jerajeva: Izbrano delo. Ženski svet, 1936.
* Ljubljansko gledališče. Drama. John Galsworthy: Družinski oče. Ženski svet, 1936.
* [[Ludvik Mrzel]]: Bog v Trbovljah. Ženski svet, 1938.
Vrstica 42 ⟶ 40:
 
* Sestavek o [[Ivanu Tavčarju]]. Vidovdan, 1924.
* [http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/287120.pdf Levstikovo delo za Prešerna. Ljubljanski zvon, 1927.]
* [[Ivana Kobilica]]. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1952.
* Orator fit. JiS, 1955/1956.
Vrstica 62 ⟶ 60:
* Jiri Wolker: Pravljice. Modra ptica, 1931. {{COBISS|ID=96743680}}
* Ugo Scotti Berni: Pinokijeva nevesta. Maribor: Obzorja, 1963. {{COBISS|ID=1865246}}
* Bernhard Häring: Osmero blagrov: pričevanje in socialne obveznosti. Ljubljana: Duhovna skupnost slovenskih duhovnikov in bogoslovcev, 1978
* Papež Joannes XXIII: Dnevnik duše in drugi duhovni spisi: odlomki. Ljubljana: samozaložba V. Furlan, 1968.
* Italo Calvino (zbiratelj): Zeleni ptiček in druge italijanske ljudske pravljice. Maribor: Obzorja, 1966. {{COBISS|ID=2443272}}
Vrstica 74 ⟶ 72:
* Božidar Borko. Srednja šola v drami Silve Trdinove. Jutro, 1940.
* Tine Debeljak. Silva Trdina: V provinci. Slovenec, 1940.
* Miran Jarc. Silva Trdina: V provinci. Dejanje, 1940.
* Lino Legiša. Zgodovina slovenskega slovstva 4. Ljubljana: Slovenska matica, 1969.
* Joža Mahnič. Silva Trdina. Delo, 1991