Prosto plezanje: Razlika med redakcijama

'''Prosto plezanje''' se imenuje način [[plezanje|plezanja]], pri katerem uporablja plezalec za napredovanje (plezanje navzgor, prečenje, sestopanje) samo svojo moč, znanje, naravne razčlembe ([[oprimek|oprimke]], [[stop|stope]]e, [[poč|poči]]i, ...) ter [[trenje]], ki ga omogoča skala oziroma stena. Vsi tehnični pripomočki ([[klin|klini]]i, [[vponka|vponke]], [[zatič|zatiči]]i, metulji, ...) služijo izključno samo za varovanje. Prosto plezanje je edini dovoljeni način plezanja pri [[športno plezanje|športnem plezanju]], v zadnjem času pa prevladuje tudi v [[alpinizem|alpinizmu]].

Po drugi svetovni vojni pa so [[alpinist|alpinisti]]i plezali večinoma tehnične smeri. Tako je bilo ob pomoči »pretiranega« števila [[klin|klinov]]ov preplezanih veliko previsnih sten. To je plezanje prignalo do absurda, saj so si smeri postajale vse podobnejše in dolgočasnejše, plezanje pa je postajalo stereotipno in monotono. Alpinisti so kmalu ugotovili, da to ni najbolje za razvoj [[alpinizem|alpinizma]] oziroma plezanja nasploh, zato so se začeli nagibati k načinu, ki so ga iz [[Združene države Amerike|ZDA]] prinesli najboljši plezalci - to je bil tako imenovani »clean climbing« (čisto plezanje). Medtem ko so na eni strani alpinisti »clean climbing« pojmovali bolj kot način, da se med plezanjem ne poškoduje stene, pa se je na drugi strani začel razvijati povsem nov način skalnega plezanja, imenovan »free climbing« ali '''prosto plezanje'''.

Takrat se je pozomost alpinistov preusmerila s čistih prvenstvenih vzponov na vrhove in s smeri po grebenih in lažjih stenah na plezanje dotlej še nepreplezanih vzhodnoalpskih sten. Prvi poskusi v teh strmih stenah so bili na [[Bavarska|Bavarskem]], [[Tirolska|Tirolskem]] in v italijanskih [[Dolomiti|Dolomitih]]h. Skoraj hkrati pa se je prosto plezanje razvijalo v peščenjakih ob reki Labi in na balvanih pariškega parka [[Fontainebleu]] ter onkraj Atlantika.

'''Športno plezanje''' se je razvilo iz prostega plezanja in je najvamejša oblika prostega plezanja. Gre za podobno dejavnost, morda je razlika le v tem, da se športno pleza večinoma v nižjih stenah in krajših plezalnih smereh oziroma na urejenih plezališčih ter na tekmovanjih, na umetno postavljenih stenah, pri čemer je za varnost poskrbljeno s posebnimi vijaki - svedrovci, ki zdrže tudi več sto kilogramov obremenitve. Razvijati se je začelo ob koncu dvajsetega stoletja. Približno hkrati se je razvilo v ZDA, [[Francija|Franciji]], [[ZahodnaZvezna republika Nemčija (1949–1990)|Zahodni Nemčji]] in [[Anglija|Angliji]]. V ZDA so v prvih letih plezali predvsem s sprotnim nameščanjem varoval, kot so [[zatič|zatiči]]i in [[metulj_metulj (plezanje)|metulji]]; zatikali so jih v skalne razpoke in razčlembe, da bi ob morebitnem padcu preprečili telesne poškodbe. Tako je leta [[1979]] [[Toni Yaniro]], eden najboljših ameriških plezalcev tistega časa, preplezal znamenito smer ''Grand lllusion'', ocenjeno s [[Plezalne_ocenePlezalne ocene|5.13c]], kar je bila takrat najtežja prosto preplezana smer na svetu. V [[Evropa|Evropi]] lahko imamo za očeta športnega plezanja [[Kurt Albert|Kurta Alberta]], ki si je zamislil in uveljavil oznako [[Plezanje#Smer_je_lahko_preplezana_na_večnačinov|rdeča pika]]. Tradicijo plezanja z rdečo piko je nadaljeval »njegov učenec« in pozneje eden najboljših športnih plezalcev vseh časov, [[Wolfgang Guellich]]. V Evropi so v začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja klasične kline nadomestili svedrovci. Urejati so začeli varna naravna plezališča, namenjena izključno športnemu plezanju. Smeri so tako postajale varnejše, varovanje preprostejše, težavnostna stopnja se je zvišala, športno plezanje in zanimanje zanj pa sta se začela razvijati tako bliskovito, kot so pričakovali le redki.

V Slovenijo sta prosto plezanje prinesla [[Iztok Tomazin]] in [[Borut Bergant]]. Leta [[1978]] sta kot gosta ameriškega planinskega društva (American Alpine Club) obiskala Ameriko in se v 38 dneh, kolikor je trajal njun obisk, seznanila s takrat najboljšimi ameriškimi prostimi plezalci, s plezalno tehniko in etiko, ki ima pri prostem plezanju poseben pomen. Bergant se je pozneje posvetil zgolj alpinizmu, Tomazina pa je način razmišljanja ameriških plezalcev tako prevzel, da je zamisel o prostem plezanju širil po Sloveniji, zato ga lahko imamo za pionirja prostega plezanja pri nas. Z [[Matjaž Ivnik|Matjažem Ivnikom]] sta opravila številne prve proste ponovitve v naših Alpah. Tomazin je bil tudi prvi Slovenec, ki mu je v tistem času uspelo prosto preplezati smer, ocenjeno s VII+, danes ocenjeno celo z VIII-. Takrat so se s prostim plezanjem ukvarjali še [[Lidija Painkiher]], [[Nuša Romih]], [[Ines Božič]], [[Jelka Tajnik]], [[Željko Perko]], [[Franček Knez]], [[Janez Skok]], [[Tadej Slabe]], [[Igor Škamperle]], [[Bojan Leskovšek]], [[Rok Kolar]], [[Andrej Kokalj]], [[Srečo Rehberger]], [[Tomo Česen]] in drugi. Začeli so urejati prva [[plezališče|plezališča]] ([[Črni Kal|Črni Kal]], [[Osp]], [[Dovžanova soteska]], [[Vipava]] ...) in prirejati tekmovanja.