Književnost in gledališče 60. let 20. stoletja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Vrstica 30:
 
Svetovna književna dela ne zaživijo že z nastankom, temveč šele s prehajanjem v druge [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezik]]e. Po podatkih [[UNESCOOrganizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|Unesca]] za [[1964]] je bil najpogosteje prevajan [[Shakespeare]], sledili so mu [[Lenin]] ter [[Enid Blyton]], [[Agatha Christie]] in [[Georges Simenon]], trojica iz številne skupine pisateljev mladinskih pripovednih del in [[kriminalka|kriminalk]]. Med [[romanopisec|romanopisci]] so bili najbolj prevajani [[John Steinbeck]], [[Hemingway]], [[Alberto Moravia]] - in [[Jean-Paul Sartre]] z [[avtobiografija|avtobiografijo]] ''Besede'' ([[1964]]), [[drama]]mi in romani.
 
[[Britanci]], [[Francozi]] in [[Američani]], s takšnim zaporedjem [[narod|narodne pripadnosti]] prevajanih pisateljev je [[statistika]] Unesca še enkrat potrdila svetovno prevlado [[Zahod|evropsko-severnoameriške]] [[kultura|kulture]]. Toda v svetovno književnost so z novimi imeni vstopili tudi [[Japonci]] in [[Latinoameričani]] oziroma so postali v Evropi znani z nekajdesetletno zamudo šele v [[1950.|50. letih]]. To velja za dela [[Argentinci|Argentinca]] [[Octavio Paz|Octavia Paza]], drugače pa je bilo z romanom ''Sto let samote'' [[Kolumbijci|Kolumbijca]] [[Gabriel Garcia Marquez|Gabriela Garcie Marqueza]] iz [[1967]]. Prva [[naklada]] je bila razprodana v dveh tednih in tudi po svetu je zaslovel prav kmalu.