Ivan Cankar: Razlika med redakcijama

Po [[matura|maturi]], ki jo je opravil leta [[1896]], je odšel na [[Dunaj]] študirat [[stavbarstvo|stavbarstvo]]. Kmalu si je premislil in se prepisal na [[slavistika|slavistiko]]. Ob tem je tudi izgubil podporo kranjskega deželnega zbora, ki je znašala 20 goldinarjev. Leta [[1897]] se je preselil v [[Pulj]], ker mu je umrla mati. Čez čas se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta [[1909]]. Dve leti prej ([[1907]]) je sicer hotel vstopiti v politiko kot kandidat socialdemokratov na deželnih [[volitve|volitvah]], a mu ni uspelo. Po odhodu z Dunaja je živel v Sarajevu, pri bratu - duhovniku, pozneje pa se je dokončno preselil v [[Ljubljana|Ljubljano]].

Poleti [[1918]] je nekaj časa prebival na [[Bled|Bledu]]u, proti koncu oktobra pa je padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je v [[Cukrarna (Ljubljana)|Cukrarni]] v Ljubljani. Pokopali so ga na [[Centralno pokopališče Žale, Ljubljana|ljubljanskih Žalah]] v t. i. Grobnici Moderne, kjer so pokopani tudi [[Josip Murn]], [[Dragotin Kette]] in [[Oton Župančič]].

V delih ''[[Gospa Judit (Cankar)|Gospa Judit]]'' in ''[[Hiša Marije Pomočnice|Hiša Marije Pomočnice]]'' (oboje [[1904]]) je Cankar obračunal še z zadnjimi vplivi [[dekadenca|dekadenčnega]] [[senzualizem|senzualizma]] in [[naturalizma]], leta [[1907]] pa je kot program k svoji predvolilni kampanji za [[Jugoslovanska socialdemokratska stranka|Jugoslovansko socialdemokratsko stranko]] napisal svojo najbolj znano povest, ''[[Hlapec Jernej in njegova pravica (Cankar)|Hlapec Jernej in njegova pravica]]'', ki simbolično predstavlja boj zatiranega delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj - najbolj znano predavanje je imel leta [[1913]] v [[Ljubljana|Ljubljani]], z naslovom ''Slovenci in Jugoslovani'', v katerem govoru pa se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Naslednje leto so začele v ''Slovanu'' izhajati črtice z motivi mladostnih spominov, ki so leta [[1920]] posmrtno izšli v zbirki ''[[Moja mladost (Cankar)|Moja mladost]]''.

Na Cankarjevo zadnje obdobje je kot na mnoge evropske pisce močno vplivala [[1.prva svetovna vojna]]. V ''[[Podobe iz sanj (Cankar)|Podobah iz sanj]]'', svoji zadnji zbirki črtic, ki je kakor ''Moja mladost'' posthumno izšla leta 1920, je viden močan premik k [[simbolizem|simbolističnemu]] [[ekspresionizem|ekspresionizmu]] (zlasti črtici ''[[Gospod stotnik]]'' ter ''[[Kostanj posebne sorte (Cankar)|Kostanj posebne sorte]]'').

Ivana Cankarja mnogi proglašajo za največjega [[seznam slovenskih pisateljev|slovenskega prozaista]], skupaj s [[Slavko Grum|Slavkom Grumom]] pa je nedvomno tudi eden najboljših [[seznam slovenskih dramatikov|slovenskih dramatikov]]. Na tak ali drugačen način je vplival na vse kasnejše rodove [[slovenska književnost|slovenske književnosti]], morda le z izjemo [[modernizem|modernizma]] [[1960.|60. let 20. stoletja]]. [[Socialni realizem|Socialni realisti]] (zlasti [[Prežihov Voranc]]) so se močno naslonili na lik »cankarjanske matere«, ki ga je Cankar vpeljal z romanom ''Na klancu'' ter zbirko črtic ''[[Moje življenje (Cankar)|Moje življenje]]''. Njegove politične ideje so navdušile mnoge, po njem pa se je odkrito zgledoval [[Srečko Kosovel|Srečko Kosovel]], ki je na enem od angažiranih predavanj po Cankarjevem zgledu dobil prehlad, iz katerega se je razvilo zanj usodno [[meningitis|vnetje možganske opne]]. Cankar je umrl leta 1918 zaradi pljučnice. Letnica 1918 zato velja za konec obdobja slovenske [[moderna|moderne]].

Ivan Cankar je za svoje pisateljsko delo uporabljal številne [[šifra|šifre]] in [[psevdonim|psevdonime]]e. Značilni so predvsem za zgodnja leta njegovega ustvarjanja, ko se je kot umetnik še iskal. Po pričevanju brata Karla je izmišljena literarna imena pogosto menjaval pri objavah v [[časnik|časniku]]u ''[[Slovenec (časnik)|Slovenec]]'', ker ni želel, da bi ljudje vedeli, da on kot brezverski študent sodeluje pri [[katolištvo|katoliških]] listih, tako je za veliko večino umetniških imen značilno, da jih je uporabil samo enkrat:

* ''[[Za križem ]]''(novele) ([[1909]])