Stane Kavčič: Razlika med redakcijama

Kavčič je že pred [[druga svetovna vojna|vojno]] deloval v [[sindikat]]ih, član [[Komunistična partija Slovenije|KPS]] pa je postal julija 1941. Med [[Narodnoosvobodilni boj|NOB]] je bil sekretar okrožnega komiteja komunistične partije Vrhnika, sekretar pokrajinskega komiteja [[SKOJ|Skoja]] za Slovenijo, krajši čas se je šolal v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]]. Je nosilec [[Partizanska spomenica 1941|spomenice 1941]].

Kavčič je bil zlasti po gospodarski reformi 1965 zagovornik liberalne gospodarske usmeritve, ki je temeljila na policentralizmu, celotni povezanosti prostorskega, ekonomskega in socialnega razvoja, izrabi zemljepisne in prometne lege Slovenije in razvoju panog, ki hitro prinašajo [[kapital]], na spodbujanju privatne iniciative in vlaganju zasebnih sredstev, na močni izvozni usmeritvi, vključevanju v evropske gospodarske tokove ter na regionalnih povezavah s sosednjimi deželami. Zaradi te usmeritve, ki je veljala za premalo delavskorazredno in jugoslovansko je prehajal v spor z delom slovenskega in najvišjega jugoslovanskega vodstva, še posebej po letu 1969 ob t.i. cestni aferi (gradnja [[avtocesta|avtoceste]] Ljubljana - Postojna). Njegova politična moč, ki je izvirala iz osebnih potez in usmeritev ter iz liberalnih razmer v jugoslovanski družbi po brionskem plenunu 1966 je bila po cestni aferi deloma omejena; tudi zato, ker je odklonil mandat v Zveznem izvršnem svetu (ZIS) v Beogradu in nato še za mesto člana v izvršnem biroju predsedstva [[ZKJ]], za kar ga je prelagal [[Tito]].<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1991). Knjiga 5. Ljubljana: Mladinska knjiga </ref>