Odpre glavni meni

Spremembe

dodanih 55 zlogov ,  pred 8 leti
m
pp, replaced: :Template:F1 driver results legend → :Predloga:Legenda rezultatov dirkačev F1
==Šasija in vzmetenje==
[[Slika:Brabham BT19 2007.jpg|thumb|right|330px|Brabham BT19 na demonstraciji leta 2007 na [[Murwillumbah]]u]]
Tauranac je zgradil BT19 okoli [[jeklo|jeklene]] sestavljene šasije, podobe predhodnim dirkalnikom Brabham.<ref name="material">Pinder (1995) str. 104</ref> Uporaba sestavljene šasije je veljala za konzervativno odločitev, kajti večina konkurentov je do {{F1|1966|sezone}} že upravljalo teoretično lažje in močnejše šasije iz enovite školjke, ki jo je prvič uporabil [[Team Lotus|Lotus]] že v {{F1|1962|sezoni}}. Tauranac je verjel, da enovite školjke niso mnogo močnejše od dobro zgrajene sestavljene šasije, ob tem pa so težje za vzdrževanje in popravljanje.<ref name="Spaceframe">Lawrence (1999) str. 44&ndash;45</ref> Slednje je bil velik dejavnik pri odločitvi Brabhama, kajti v tistem času so bili največji izdelovalec enosedežnih dirkalnikom po naročilu na svetu. Ugled podjetja je deloma temeljil tudi na BRO, praktično tovarniškem moštvu, ki je dirkalo z enakim materialom, kot so ga tudi dobavljali strankam, za katere je lažje vzdrževanje zelo pomembno. Novost na dirkalniku je bila uporaba ovalnega dela, namesto dosedanje okrogle oblike, okoli sedeža dirkača. V sestavljeni ali enoviti šasiji je cockpit v bistvu luknja v strukturi, ki zato slabi celotno konstrukcijo. Ovalna konstrukcija je že po definiciji trdnejša od popolnoma okrogle oblike. Tauranac je imel že pripravljene ovalne komponente, s katerimi je utrdil predel okrog cockpita.<ref name="Nye1">Nye (1986) str. 45</ref> Dirkalnik je tehtal okoli 567 &nbsp;kg, sicer 67 &nbsp;kg nad minimalno težo dirkalnika v sezoni 1966, je bil vseeno med lažjimi dirkalniki. Težo dirkalnika pripravljenega na dirko z dirkačem in gorivom ocenjujejo na 642 &nbsp;kg, kar je okoli 127 &nbsp;kg manj od glavnega konkurenta [[Cooper T81]]-[[Maserati]], ki je imel sicer močnejši motor.<ref name="Weights">Unique str. 45 ''Jack Brabham - World Champion''</ref><ref>V [[1960.|šestdesetih]] so bili dirkalniki poimenovani Repco Brabham, ker je Repco Brabhamu dobavljal različne komponente dirkalnika. Brabhamov logotip iz tistega časa vsebuje tako imena obeh tovarn. To sodelovanje je še izpred leta 1966, ko je Repco Brabhamu dobavljal še motorje. Toda običajno poimenovanje dirkalnika je 'konstruktor šasije'-'konstruktor motorja'. BT19 je bil tako poimenovan z več različnimi oznakami, npr. Repco Brabham in Brabham-Repco. Slednja oznaka je uporabljena v članku zaradi skladnosti z drugimi članki sorodne tematike.</ref>
 
[[Slika:BT19 rear.jpg|thumb|left|250px|Zadek dirkalnika BT19, oznake:<br>A) Zgornji del zadnjega vzmetenja<br>B) izpušni sistem 4-v-1<br>C) Desnosučna pogonska os<br>D) Menjalnik<br>E) Spodnji del zadnjega vzmetenja<br>F) Pokrov motorja Repco]]
Ohišje dirkalnika BT19 je iz s [[steklo]]m ojačane [[plastika|plastike]], obarvane v običajno Brabhamovo zeleno [[Seznam mednarodnih obarvanj dirkalnikov Formule 1|dirkaško barvo]] z zlato obrobo na nosu dirkalnik in zadnjem delu.<ref name="material" /> Čeprav [[aerodinamika]] v Formuli 1 do {{F1|1968|sezone}} še ni bila razvita, je Tauranac pri izdelavi dirkalnika uporabljal [[vetrovnik]] [[Motor Industry Research Association]] že od leta 1963 za izdelavo osnovne oblike šasije.<ref>Lawrence (1999) str. 43</ref> Brabham je pripisal dirkalnikov nizek nos in zaobljen pokrov motorja Tauranacovi pozornosti za aerodinamiko.<ref name="BrabNye1" /> Med {{F1|1967|sezono}} je bila aerodinamika dirkalnika izboljšana z dodatnima majhnima krilcema na nosu dirkalnika, ki sta še bolj pritiskala prednji del dirkalnika k tlom.
 
V nasprotju s smernicami, ki jih je začrtal [[Lotus 21]] v {{F1|1961|sezoni}},<ref>Lawrence (1998) str. 190</ref> je vzmetenje dirkalnika BT19, ki nadzoruje relativno premikanje šasije in koles, spredaj in zadaj zunanje. To pomeni, da so [[vzmet]]i in [[blažilnik]]i nameščeni v prostoru med kolesi in ohišjem dirkalnika, kjer vplivajo na pretok zraka in s tem povečujejo neželen [[zračni upor]]. Tauranac je vztrajal pri tem konzervativnem konceptu zaradi testov v vetrovniku v začetku [[1960.|šestdesetih]] let, ki so kazali, da bolj zapleteni notranji sistem vzmetenja prinese le 2% manjši zračni upor pri celotnem dirkalniku. Presodil je, da dodatni čas, ki bi ga potreboval na izdelavo notranjega vzmetenja na dirkališču, ne odtehta te po njegovem mnenju majhne pridobitve.<ref name="Spaceframe" /> Sprednje vzmetenje je sestavljeno iz neenako dolgih in ne paralelnih dvojih vzmeti. Na trdni del, na katerem so nameščena že kolesa in zavore, so namestili komponente [[Alford & Alder]]ja, ki so jih uporabljali na britanskih avtomobilih [[Triumph Herald]]. Zadnje vzmetenje je izdelano iz enega samega zgornjega dela, spodnje vzmeti in dveh ukrivljenih delov. Kolesa so bila prvotno premera 330 [[milimeter|mm]] (13 [[inč]]ev), kmalu pa so jih nadomestili zadaj s 380 &nbsp;mm (15 inčev), kasneje pa še spredaj. To je omogočilo uporabo večjega in močnejšega zavornega sistema. Na vseh štirih kolesih so uporabljeni jekleni zavorni diski premera 270 &nbsp;mm za manjša in 280 &nbsp;mm za večja kolesa. BT19 je vseskozi dirkal s pnevmatikami [[Goodyear Tire and Rubber Company|Goodyear]].<ref name="Nye1" />
 
BT19 je nadaljeval tradicijo Tauranaca po produkcijskih dirkalnikih, ki so bili zelo dobro vodljivi. Brabham je kasneje komentiral dirkalnik kot »prelepo uravnotežen in zelo primeren za drsenje skozi hitre ovinke«.<ref>Brabham, Nye (2004) str. 199</ref> Brabham je dirkalnik ljubkovalno imenoval »''Old Nail''«. Ron Tauranac je to pojasnil z besedami, da je bil dirkalnik star dve leti, odličen za vožnjo in brez napak."<ref name="material" />
[[Motor]]ji Repco so bili zasnovani in zgrajeni s strani majhne ekipe hčerinske tovarne Repco, Repco-Brabham engines Pty Ltd, v [[Avstralija|avstralskem]] mestu [[Maidstone, Victoria|Maidstone]]. Repco 620 je [[atmosferski motor|atmosferski]] osemvaljni motor v V konfiguraciji. Blok motorja so pridobili iz [[Oldsmobile]]vega [[aluminij]]astega ohišja motorja Buick V8 215. Oldsmobilovi motorji uporabljeni v avtomobilih [[Oldsmobile F-85|F-85]] med letoma 1961 in 1963 so bili s strani [[General Motors]] opuščeni zaradi težav v produkciji. Repco je v ogrodje vgradil svoje valje iz [[lito železo|vlitega železa]], ki so bili ojačani z [[magnezij]]evimi spoji, glave valjev so bile povezane le z eno gredjo. V notranjosti so bili [[ročična gred]] Laystall, [[Daimler Motor Company|Daimlerjeve]] povezovalne komponente in posebej za ta motor vliti [[bat]]i. Glave valjev so bile narejene tako, da so omogočale izhod [[izpušna cev|izpušni cevi]] na drugi strani bloka, skozi ogrodje dirkalnika, preden so zavili pri zadnje vzmetenju, kar je otežilo Tauranacovo zasnovo predelave dirkalnika<ref name= "Nyeengine">Nye (1986) str. 37&ndash;41</ref> Motor ima vodno hlajenje, hladilniki z vodo in posode z oljem so nameščeni v nosu dirkalnika.
 
Repco 620 je bil za svoj za čas lahek motor, tehtal je okoli 154 &nbsp;kg, v primerjavi s 227 &nbsp;kg [[Maserati]]jevega [[V12]] motorja,<ref>Henry (1985) str. 66</ref> toda v 3,0L različici za Formulo 1 je lahko razvil moč okoli 300 KM (220&nbsp;[[Watt|kW]]) pri manj kot 8000 obratih na minuto (rpm). [[Scuderia Ferrari|Ferrarijevi]] in Maseratijevi motorji V12 so lahko na primer razvili moč 330&ndash;360&nbsp;KM (250&ndash;270&nbsp;kW).<ref>Nye (1986) str. 151 in 155, Frankel (december 2006) str. 52. Pri Podatkih o moči motorja so tovarne redno pretiravale, zato je treba vzeti njihove podatke z rezervo. Nye poroča, da je Ferrari za svoj V12 motor trdil, da lahko proizvede moč do 380KM, sam pa verjame, da je 360 KM bolj realna številka. Maserati je za svoje V12 motorje ocenil največjo moč na 370 KM, Nye je moč ocenil na 360 KM, [[Roy Salvadori]], šef moštva Cooper, pa je moč ocenil na le 330 KM.</ref> Kljub temu pa je Repcov motor proizvajal velik [[navor]] na velikem delu obratov motorja, vse od 3500 rpm do 316 [[Newton meter|Nm]] pri 6500 rpm. <ref>Nye oceni navor motorja na 192 funtov na kvadratni palec, kar je preračunano v Nm.</ref>
 
Vgrajeni v lahko šasijo BT19, so bili Repcovi motorji tudi zelo učinkoviti pri porabi goriva, ob debiju dirkalnika je Brabham povedal, da ima BT19 porabo 40&nbsp;L/100&nbsp;km, med tem ko so imeli njegovi močnejši konkurentje porabo tudi 70&nbsp;L/100&nbsp;km.<ref name="BrabNye1">Brabham, Nye (2004) str. 191</ref> To je pomenilo, da je imel lahko na štartu dirke le 160 L goriva, [[Cooper T81]]-Maserati, na primer, pa je moral štartati s 250 L goriva.<ref name="Weights" /> Motor je imel še eno prednost, saj so bili nadomestni deli poceni. Na primer blok motorja je stal 11 [[Funt šterling|£]], povezovalna komponenta glav valjev pa 7 £.<ref name= "Nyeengine" />
Sezona Svetovnega prvenstva se je začela z dirko za [[Velika nagrada Monaka 1966|Veliko nagrado Monaka]], kjer je Brabham nastopil prehlajen, zato se je slabo kvalificiral, na dirki pa je odstopil zaradi okvare menjalnika.<ref>Henry (1986) str. 58</ref> Na dirki je zmagal [[Jackie Stewart]] z 2,0L dirkalnikom [[BRM P261]]. Na drugi dirki za [[Velika nagrada Belgije 1966|Veliko nagrado Belgije]] na slovitem dirkališču [[Circuit de Spa-Francorchamps|Spa-Francorchamps]] je Brabham preživel ogromen zdrs pri 215&nbsp;[[kilometer na uro|km/h]] v dežju v prvem krogu. Zaradi plohe je odstopila polovica dirkačev, tudi Stewart, ki je moral zaradi poškodb izpustiti tudi naslednjo dirko.<ref>[http://grandprix.com/gpe/rr143.html GRAND PRIX RESULTS: BELGIAN GP, 1966]</ref> BT19 z Goodyearovimi pnevmatikami ni bil primeren za dirkanje po mokrem,<ref>Henry (1986) str. 58 & Unique str. 118. Viri se razlikujejo glede vzroka. Henry ga opisuje kot nezmožnost ogrevanja dežnih Goodyearovih pnevmatik na sišeči se stezi, medtem ko Unique trdi, da je Brabham eksperimentalno dirkal na pnevmatikah s sestavo za suho stezo.</ref> kljub temu je Brabham osvojil četrto mesto med petimi uvrščenimi, zmagal pa je Surtees v Ferrariju.
 
Na dirki za [[Velika nagrada Francije 1966|Veliko nagrado Francije]] na hitrem dirkališču [[Reims-Gueux]] je Brabham sledil vodilnem [[Lorenzo Bandini|Lorenzu Bandiniju]] v hitrejšem Ferrariju vse od začetka dirke. Zaradi vožnje v tekmečem zavetrju je po ravnini lahko vozil tudi 13 &nbsp;km/h hitreje, kot je bila končna hitrost BT19. Tako je lahko Brabham zadržal za seboj drugega dirkača Ferrarija in novinca [[Mike Parkes|Mikea Parkesa]]. Po dvanajstih krogih se je Bandini začel oddaljevati od Brabhama, kasneje tudi za pol minute, toda italijan je imel v 32-em krogu manjšo okvaro kabla za plin, tako da je Brabham uspel zmagati pred Parksom, s čemer je postal prvi zmagovalec v [[zgodovina Formule 1|zgodovini Formule 1]] z zmago v dirkalniku, ki je nosil njegovo ime.<ref>Unique str. 104&ndash;105</ref>
 
Čeprav je bil prvi primerek novega dirkalnika [[Brabham BT20]] nared že za dirko v Reimsu, je Brabham še naprej dirkal z BT19, s katerim je zmagal na naslednjih treh prvenstvenih dirkah. Ferrari, ki je bil konkurenčen na vseh teh treh dirkah, se ni udeležil dirke za [[Velika nagrada Velike Britanije 1966|Veliko nagrado Velike Britanije]] na dirkališču [[Brands Hatch]]. Na rahlo vlažni stezi, na kateri je bilo tudi nekaj olja, je Brabham osvojil najboljši štartni položaj in vodil od štarta do cilja.<ref>Brabham, Nye (2005) str. 197&ndash;199</ref> Na naslednji prvenstveni dirki za [[Velika nagrada Nizozemske 1966|Veliko nagrado Nizozemske]] je Brabham počasno dirkališče [[Circuit Park Zandvoort|Zandvoort]] ocenil za »še bolj spolzko kot Brands Hatch«.<ref>Brabham, Nye (2005) str. 200</ref> Brabham je uspel zmagati po tem, ko je 2,0L dirkalnik [[Lotus 33]]-Climax [[Jim Clark|Jima Clarka]], ki je Brabhama prehitel na polovici dirke, zaradi pregrevanja opravil dolg postanek v boksih.<ref>Henry (1986) str. 62</ref> [[Velika nagrada Nemčije 1966|Velika nagrada Nemčije]] je potekala na znamenitem dirkališču [[Nürburgring|Nürburgring-Nordschleife]], ki ga je Brabham opisal kot »Brands Hatch na steroidih«. V prvem krogu je Brabham povedel pred Surteesom, zdaj v Cooper-Maseratiju, po tem ko je zapustil Ferrari. Brabham je po boju z Britancem skozi celo dirko v dežju uspel zmagati.<ref>Brabham, Nye (2005) str. 201&ndash;202</ref> S štirimi zmagami in več uvrstitvami v točke od konkurentov, je imel Brabham zdaj že 22 točk prednosti v dirkaškem prvenstvu, ujela ga bi lahko le še Surtees ali Stewart, v primeri zmag na vseh zadnjih treh dirkah.<Refref>Za tri zmage bi dirkač dobil 27 točk. [[Graham Hill]] in [[Jochen Rindt]] sta zaostajala ravno za 27 točk, toda v sezoni 1966 je odločalo najboljših pet rezultatov, tako da bi se jima v primeru treh zmag črtala najslabša uvrstitev med dobitnike točk, s čemer bi zaostala za Brabhamom.</ref>
 
Jack Brabham je BT19 uporabil tudi na dirki za [[Velika nagrada Italije 1966|Veliko nagrado Italije]] na hitrem dirkališču [[Autodromo Nazionale Monza]]. Izdelan je bil že drugi dirkalnik [[Brabham BT20]], Brabham ga je tudi preizkusil na prostem treningu, toda odločil se je za BT19, za katerega se mu je zdelo, da ima močnejši motor. Kot na dirki v Reimsu, je Brabham vozil v zavetru vodilnih dirkačev, toda zaradi puščanja olja je odstopil v osmem krogu. Ker ne Surtees, ne Stewart nista končala dirke, je Brabham vseeno osvojil svoj tretji naslov prvaka,<ref>Brabham, Nye (2005) str. 203&ndash;204</ref> s čemer je postal prvi in za zdaj edini prvak Formule 1 z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime.
==Popolni rezultati Formule 1==
===Prvenstvene dirke===
([[:TemplatePredloga:F1Legenda driverrezultatov resultsdirkačev legendF1|legenda]]) ('''Odebeljene''' dirke pomenijo [[najboljši štartni položaj]])
{| class="wikitable" style="text-align:center; font-size:95%"
! Leto
{{Link FA|en}}
{{Link FA|pl}}
 
[[en:Brabham BT19]]
[[pl:Brabham BT19]]
303.341

urejanj