Kurilsko otočje: Razlika med redakcijama

'''Kurilsko otočje''' (rusko: ''Кури́льские острова́, Kuril'skie ostrov''a japonsko: ''Chishima rettō (千島列島)'') je skupina 56 vulkanskih otokov, ki se nahajajo severovzhodno od japonskega otoka [[Hokkaido]] in južno od ruske [[Kamčatka|Kamčatke]]. Otočje je last [[Rusija|Rusije]] in spada pod [[Sahalinska oblast|Sahalinsko oblast]]. Rusi so otoke zasedli proti koncu [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]] v skladu s skrivnim dogovorom med zavezniki. Japonci okupacijookupacije otokov ne priznavajo, kar je povedpovod za številna politična trenja med državama.

Večina otokov je posejana z ognjeniškimi kraterji ter vulkanskimi jezeri. Površina je kamnita, tam, kjer to teren dopušča, tla prerašča trava in grmičevje, na jugu pa tudi gozdovi. Preko strmih vulkanskih pobočij in pečin se v morje izliva nešteto potokov in manjših rek. Obala se razlikujejorazlikuje od odtokaotoka do otoka, ta je večinoma skalnata, marsikateri otok obdajajo visoke pečine.

Podnebje je ostro z dolgimi in ostrimi zimami ter kratkimi in meglenimi poletji. Čez leto zapade med 760 in 1.000 mm padavin, večina teh pade v obliki snega. Nizke temperature vplivajo tudi na vegetacijo. Tako na severnih otokih prevladuje večinoma [[tundra]], na južnih pa uspevajo tudi iglavci in listavci. Zaradi vulkanskega pepela in ptičjega gvana je zemlja izredno rodovitna, zato na njej uspevajo tudi nekatere kulturne rastline.

Po zgodovinskih virih so bili prvi prebivalci otokov ljudstvo Ainu.<ref>http://www1.american.edu/ted/ice/kurile.htm</ref> Kako so prišli tja šeŠe danes, zaradi pomanjkanja dokazov, ni popolnoma pojasnjeno, kako so prišli tja. Otoki so pod japonsko upravo prišli v [[17. stoletje|17. stoletju]] čeprav so Japonci za njihov obstoj vedeli že vsaj 400 let prej.<ref>{{Cite book |title=The Kuril Islands |first=John J |last=Stephan |publisher=Clarendon Press |location=Oxford |year=1974 |pages=50–56}}</ref> V tem obdobju so se za otoke začeli zanimati tudi Rusi, ki so v njihovo okolico začeli pošiljati lovske in raziskovalne odprave. Vendar te odprave nikoli niso plule južneje od otoka Urup. V [[18. stoletje|18. stoletju]] so Rusi postavili svojo postojanko na otoku Iturup, da bi tujcem preprečili vstop na severni del Kurilskih otokov. Leta [[1811]] je prišlo do incidenta v katerem so japonski [[samuraj]]i zajeli posadko ruske raziskovalne ladje, Rusi pa so kot povračilo zajeli japonske trgovce. Ta incident je spodbudil obe strani, da sta se začeli pogajati o poteku meje, ki do takrat še ni bila določena. Meja je bila določena leta [[1855]] med otokoma Iturup in Urup, otoka [[Sahalin]] pa je bilo nekakšno nevtralno območje med obema državama . To se je spremenilo leta [[1875]], ko se je Japonska odpovedala po ozemeljskih zahtevah Sahalina v zameno pa je dobila vso Kurilsko otočje.