Vzhodna filozofija: Razlika med redakcijama

Osrednja konceptualna struktura, ki jo indijska filozofija deli s klasično zahodno filozofijo (in v vzhodnjeazijski misli pred budistično »invazijo« manjka) vsebuje nasprotke [[dihotomija|dihotomij]] med [[razum]]om nasproti [[čustvo|čustvu]], [[videz]]u nasproti [[resničnost]]i, enemu nasproti mnogim in stalnosti nasproti spremembi. Indijska in zahodna misel si, s svojim robustnim konceptualnim dualizmom ''um''-''telo'', delita posledično stremljenje za subjektivnim idealizmom ali dualizmom. Tudi kitajska filozofija sicer operira z dualnimi pari, ki jih uporablja kot metodološko orodje tkim. binarnih kategorij (n.pr. yin-yang, ti-yong, ming-shi, ben-mo, itd). Le te pa ne temeljijo na vzajemnem protislovju oz. izključevanju obeh protipolov, temveč na korelativnem in komplementarnem odnosu med njima.

Tudi formalno si indijska in evropska idejna tradicija delita osnove zahodne »[[ljudska psihologija|ljudske psihologije]]« -- psihologijo in semantiko stavkov npr. prepričanje in (podmensko) znanje, resničnost in neresničnost gramatičnega para ''osebek''-''povedek'' (in metafizično ''osebek''-''predmet''), in sklepanje. Te zamisli so zagotavljali odkritje (ali morda razširjanje) [[logika|logike]] v Grčiji in Indiji. (zaV razlikookviru oddiskurzov predbudističneantične Kitajske)kitajske logike ni prevladala formalna logika, temveč logika disputov, ki se je kasneje razvila v specifično semantično logiko. Prej omenjene binarne kategorije so tudi osnova kitajskega modela analogije, ki je v tradicionalni kitajski filozofiji predstavljal specifični model sklepanja.
Druge pomembne podobnosti med indijsko in evropsko mislenostjo vključujejo strukturne lastnosti sorodnih pojmov [[čas]]a, [[prostor]]a, [[predmet]]nosti in [[povzročitev|povzročitve]]; kar so vse pojmi, ki jih je v pojmovnem prostoru stare kitajščine težko osamiti.

Eden od glavnih razlogov za razločitev je, da se zahodne študije »zgodovine filozofije« nagibajonagibale k marginalizaciji ali celo prezrtju obeh tradicij vzhodne filozofije, zato sta bili v prejšnjem stoletju na zahodnih univerzah obetako indijska, kot tudi kitajska filozofija pregnani v oddelke za svetovna verstva, ali v ''[[New Age|newageovska]]'' neakademska dela. V zadnjih desetletjih sta se obe (v okviru indologije oziroma ''[[sinologija|sinologije]]'' tudi na mednarodni ravni uveljavili kot resni disciplini, čepravki obstajajolahko s svojimi specifičnimi metodami in spoznanji nemalo prispevata k številnerazvoju uglednesvetovne izjememiselnosti.