Zodiakalna svetloba: Razlika med redakcijama

V srednjih [[zemljepisna širina|zemljepisnih širinah]] jo najlažje opazujemo [[pomlad|spomladi]] ([[marec]] in [[april]]) na [[zahod]]nem nebu takoj po Sončevem zahodu ([[mrak]]) ali pa v [[jesen]]i ([[oktober]] in [[November]])na [[vzhod]]nem delu neba pred Sončevim vzhodom ([[svit]]).

Zodiakalna svetloba in protisij nastaneta zaradi sipanja Sončeve [[svetloba|svetlobe]] na oblaku [[medzvezdna snov|medzvezdnega]] oziroma medplanetarnega prahu, ki se nahaja v ravnini ekliptike. Večina oblaka prahu se nahaja v ravnini ekliptike, kjer se zodiakalna svetloba tudi pojavlja. Spekter teh dveh vrst svetlobe je popoplnoma enak spektru Sončeve svetlobe. Za nastanek te svetlobe je potrebna izradno majhna količina delcev prahu. Če so delci prahu veliki 1 [[millimeter|mm]] in imajo odbojnost podobno kot [[Luna]], potem so lahko med seboj oddaljeni 8 [[likometer|km]]. Modeli kažejo na to, da bi lahko bila gostota snovi na razdalji 1 [[astronomska enota|a.e.]] od Sonca okoli 14. 10^-24−24 g/cm3, če je gostota stalna oziroma 14. 10^-25−25 g/cm3, če bi gostota snovi z oddaljenostjo naraščala.<ref>[http://adsabs.harvard.edu/abs/1975SSRv...18..281 Meritve lastnosti medplanetarnega prostora] </ref>. K zodiakalni svetlobi največ prispevajo delci prahu veliki pod 100 mikronov.Prav tako ne moremo izključiti vpliva medzvezdnega prahu, ki bi kljub sevanju Sonca (sončev veter, pritisk sevanja Sonca,…), lahko prodrl v medplanetarni prostor. Zodiakalna svetloba je polarizirana.