Jožef Blaznik: Razlika med redakcijama

Tiskarske obrti se je izučil v Ljubljani in se nato 6 let izpolnjeval v tujini (v [[Gradec|Gradcu]] in [[Mainz]]u), se vrnil septembra 1824 v Ljubljano in se 29. julija 1828 zaposlil kot stavec v [[Janez Retzer|Retzerjevi]] tiskarni, ki jo je od 9. septembra 1829 vodil pod lastnim imenom (25. maja 1829 se je poročil z Retzerjevo hčerjo Frančiško). Iz skromnih začetkov je s strokovnim znanjem vseh panog tiskarstva, podjetnostjo in varčnostjo razvil podjetje v najboljšo takratno slovensko tiskarno. Uredil si je preprosto livarno, v kateri je zaposlil stavce ob pomanjkanju tiskarskega dela z vlivanjem polnil, medvrstnikov, črtank, plakatnic, blokad, razpornikov itd., tiskal edini v [[Metelčica|metelčici]], prvi na [[Kranjska|Kranjskem]] v [[gajica|gajici]] (1840) ter [[Irenej Friderik Baraga|Baragi]] knjige za [[Indijanci|Indijance]] v Ameriki. S 1. oktobrom 1847 je tiskarno izpopolnil z dobičkanosno [[Litografija|litografijo]], nabavil stroj za hitritisk, ustanovil 1. aprila 1851 v [[Postojna|Postojni]] podružnico, ki jo je po smrti sina Riharda prodal Maksu Šeberju (1856). Med svoje naročnike je štel skoraj vse ljubljanske knjigarje. Za naročnike in za lastno založbo je tiskal v [[nemščina|nemške]] in slovenske tiske in z natisom najpomembnejših del tistega časa podpiral slovensko knjižno produkcijo. Med drugimi tiski so iz njegove tiskarne prišli : ''[[Kranjska čbelica]]'', [[France Prešeren|Prešernov]] ''[[Krst pri Savici]]'' in ''Poezije'', [[Emil Korytko|Korytkove]] ''Şlovénşke péşmi, krajnskiga naróda'', [[Anton Tomaž Linhart|Linhartov]] ''[[Ta veseli dan ali Matiček se ženi]]'', [[Valentin Vodnik|Vodnikove]] ''Pesmi'' in ''Kuharske bukve'', [[Janez Bleiweis|Bleiweisovo]] ''Slovensko berilo'', [[Fran Levstik|Levstikove]] ''Pesmi'', [[Matej Cigale|Cigaletov]] ''Deutch-slowenisches Wörterbuch'' in drugo. Izdajal je nemški poučno-leposlovni [[časopis|list]] ''[[Carniolia]]'' in tiskal slovenske časopise ''[[Kmetijske in rokodelske novice]], Slovenski cerkveni časopis'' (''[[Zgodnja Danica]]''), ''Slovenija'' in ''Ljubljanski časnik''.<ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref> Ker se mu je posrečilo konkurenco odstraniti, so bile izključno njegov [[monopol]] [[pratika|pratike]] ([[Eger (tiskarji)|Egerjevim]] je plačeval od 1852 dalje letno 100 goldinarjev, [[Jožef Rudolf Milic|Milicu]] pa 250 goldinarjev, pozneje tudi [[Ignac Kleinmayr|Ignacu Kleinmayrju]] in [[Fedor Bamberg|Fedorju Bambergu]], da niso tiskali pratik). Po njegovi smrti je prešla tiskarna v last »Blaznikovih dedičev«, to je njegove hčere Aleksandrine, poročene z [[Josip Poklukar|Josipom Poklukarjem]], in obeh njenih sinov. Bil je uspešen organizator sodelovanja med tiskarji, tako da je imel vsak svoj delokrog, in predsednik Društva za izobražvanje tiskarjev v Ljubljani.