Združitev Italije: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodatek |
slika |
||
Vrstica 1:
'''Risorgimento''' [risordžimènto]
(tudi '''združitev [[Italija|Italije]]''') je bil [[politika|politični]] in [[družba|družbeni]] proces, v katerem so se združile številne majhne [[država|države]] na [[Apeninski polotok|Apeninskem polotoku]] v enotno državo Italijo. Večina [[zgodovinar]]jev označuje za začetek ''risorgimenta'' [[dunajski kongres]] leta [[1815]] in za konec priključitev [[Rim]]a [[Kraljevina Italija|Kraljevini Italiji]] leta [[1870]] <ref>Razni avtorji: ''Il Risorgimento italiano. Dall'età delle riforme all'Italia napoleonica'', [[Torino]] [[1981]]</ref>. Nekateri podaljšujejo dobo do konca [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]], ko je bilo s s [[saintgermainska mirovna pogodba|saintgermainskim sporazumom]] priključeno Italiji ozemlje današnje [[italijanske dežele|dežele]] [[Trentinsko - Zgornje Poadižje]] in del [[Furlanija - Julijska krajina|Furlanije - Julijske krajine]] <ref>Asor Rosa A.: ''Dall'unità ad oggi'', v: ''Storia d'Italia'', Einaudi [[1974]], izdaja il Sole 24 Ore [[2005]]</ref>.
Sama beseda ''risorgimento'' (= ponovno vstajenje) je danes splošno sprejeta kot oznaka tiste dobe, čeprav je njen prvotni romantični pomen (prebujenje ljudstev in
==Zgodovinsko ozadje==
Vrstica 18:
==Razvoj zmernih teorij==
[[Slika:Italia1859.png|thumb|right|100px|Apeninski polotok do leta 1859: Sardinija oranžno, Dve Siciliji rumeno, Papeška država rdeče, Lombardsko-beneško modro, Toskana ter Parma in Piacenza zeleno]]
[[Slika:Italia1860.png|thumb|right|100px|Sardinija (oranžno) leta 1860]]
[[Slika:RegnoItalia1861.png|thumb|right|100px|Stanje ob preimenovanju Kraljevine od Sardinije na Italijo]]
[[Slika:RegnoItalia1866.png|thumb|right|100px|Italija pred zavzetjem Rima]]
Po neuspehu Mazzinijevih teorij, ki so vedno upoštevale predvsem oborožene posege, so se pojavili razni predlogi za mirno rešitev vprašanja. Značilna za to obdobje je ideja, da je za združenje političnih enot potreben predvsem gospodarski razvoj dežele <ref>Fontana, S: ''La controrivoluzione cattolica in Italia: 1820-1830'', [[Brescia]] [[1968]]</ref>. Medtem ko je Mazzini teoriziral politično združenje, ki bi pozneje, po svojem uresničenju, poskrbelo za razvoj kmetijstva in emancipacijo množic, so novi teoriki poudarjali, da je izboljšanje ekonomskega stanja prvi pogoj za združenje vseh sil v deželi. Za dosego teh dolgoročnih ciljev je [[Massimo D'Azeglio]] predlagal konfederacijo italijanskih državic po nemškem zgledu <ref> D'Azeglio, M.: ''Degli ultimi casi di Romagna'', [[1846]]</ref>. [[Vincenzo Gioberti]] je predlagal konfederacijo, ki naj bi v spoštovanju tisočletne tradicije sprejela [[papež]]evo vodstvo <ref>Gioberti, V.: ''I prolegomeni del Primato'', [[Bruselj]] [[1865]]</ref>. [[Cesare Balbo]] pa je videl možnost konfederacije le pod vodstvom Savojcev <ref>Balbo, C.: ''Le speranze d'Italia'', Torino [[1844]]</ref>. Njihove teorije, sicer nekoliko različne, so vsekakor začele izoblikovati unitarno predstavo bodoče države in ustanovili so stranko Novih gvelfov. Postalo je jasno, katera je glavna zapreka za uresničenje njihovih programov: to je bila tuja - predvsem avstrijska - prisotnost na polotoku. Vsi nemiri so se počasi usmerili na ta cilj: tujce je bilo treba pregnati.
| |||