Eritropoetin: Razlika med redakcijama

Eritropoetin je v 85-90 % ledvičnega izvora, preostanek pa ga izločajo [[hepatocit]]i. Nastajanje eritropoetina v ledvicah je zlasti povečano v stanjih [[hipoksija|hipoksije]], kadar so rdeče krvničke odločilne pri zagotavljanju nemotene oskrbe s kisikom. To povezavo med hipoksijo, številom eritrocitov in [[anemija|anemijo]] so klinično opazili proti koncu 19. stoletja, ko so zaznali povečano število eritrocitov pri bivanju na višjih nadmorskih višinah. Eritropoetin so dokaj pozno izolirali (leta 1977) iz [[seč]]a bolnikov z [[aplastična anemija|aplastično anemijo]]. Eritropoetin je nujno potreben za preživetje izvornih eritrodnih celic v kostnem mozgu. Nastajanje je odvisno od stopnje nasičenosti tkiva s kisikom. Prej omenjena hipoksija in anemija povzročita njegovo nastajanje, povečana koncentracija eritropoetina v krvi pa nato stimulira eritropoezo. Normalne plazemske koncentracije znašajo od 0,01 do 0,03 i.e./ml. Zaradi hipoksije in anemije se vrednosti lahko povečajo za 100-1000-krat. Pri bolnikih zs kronično odpovedjo ledvic je onemogočeno zadostno nastajanje eritropoetina, zato pri njih nastane anemija. Bolniki pri končnem stadiju ledvične bolezni potrebujejo redno dializo ali presaditev ledvic za preživetje.