Franjo Vrunč: Razlika med redakcijama

dodanih 4.468 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
m (slika)
{{bioslika|islike=Franjo Vrunč.jpg}}
'''Franjo Vrunč - Buzda''', [[slovenci|slovenski]] [[učitelj]], [[komunist]] in [[narodni heroj]], * [[12. februar]] [[1910]], † [[24. avgust]] [[1941]], [[Maribor]] (ustreljen kot [[talec]]).
 
Za narodnega heroja [[Jugoslavija|Jugoslavije]] je bil proglašen [[27. november|27. novembra]] [[1953]].
 
Po njem so se po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] imenovale [[osnovna šola|osnovne šole]] v [[Gorica|Gorici]] pri [[Celje|Celju]], [[Slovenj Gradec|Slovenj Gradcu]] in na Hudinji pri Celju.
 
Rodil se je v Slovenj Gradcu, 12. februarja 1910, materi Uršuli in očetu Tomšku, notarskemu uslužbencu, ki pa je umrl že ob koncu prve svetovne vojne. Mladi Franjo je osnovno in meščansko šolo obiskoval v Slovenj Gradcu, maturiral pa je na učiteljišču v Mariboru leta 1929. Pri šolanju mu je precej pomagal dr. Ferdo Pirnat, saj njegova mati sredstev za šolanje zagotovo ne bi zmogla.
Idejnopolitično orientacijo si je Franjo Vrunč začel oblikovati že v Mariboru, kjer se je vključil v takratno napredno dijaško gibanje, kot telovadec pa je sodeloval tudi v tamkajšnjem sokolu.
 
Že leto po končanem učiteljišču, se je zaposlil kot učitelj v Dobju, nato pa so ga premestili v Ruše. Leta 1931 je odšel na obvezno služenje vojaškega roka, nekaj mesecev po vrnitvi pa je dobil učiteljsko službo v Račah (1933).
 
Med čakanjem na učiteljsko službo so ga začasno zaposlili pri Sokolski župi v Mariboru, kjer je tudi spoznal učitelja Milana Apiha. Apih je tudi največ vplival, da je Franjo Vrunč leta 1934 postal član takrat z Zakonom o zaščiti države prepovedane Komunistične stranke.
Že istega leta je bil zaradi svoje komunistične aktivnosti zaprt in januarja 1935 obsojen na tri leta ječe in izgubo častnih državljanskih pravic. Milan Apih je bil na istem procesu obsojen na štiri leta ječe.
 
Vrunča so zaprli v znamenito kaznilnico v Sremski Mitrovici, kjer so že sedeli številni komunisti, kasnejši voditelji partizanskega gibanja in socialistične Jugoslavije. Politični zaporniki so si v kaznilnici znali izboriti veliko več pravic kot drugi kaznjenci, večurno dnevno prostost, učenje tujih jezikov in prebiranje obsežnih zalog knjig, ki so jih prejemali od mednarodnega odbora za zaščito političnih zapornikov iz Pariza. Tako je tudi Franju Vrunču med prestajanjem triletne »robije« uspelo končati »komunistično univerzo«, kot so takrat poimenovali kaljenje partijskih kadrov v duhu marksistične ideologije. Kot zanimivost naj navedemo, da je Vrunč kot zaprisežen športnik v kaznilnici med zaporniki vodil tudi telesno vzgojo. Takrat je tudi dobil ilegalno ime Buzdo.
Leta 1938 so Franja Vrunča izpustili iz ječe. Vseskozi nadzorovan s strani oblasti se je nekaj časa skromno preživljal s prodajanjem knjig. Zaradi komunistične dejavnosti so ga še isto leto ponovno zaprli. Tokrat za štiri mesece.
 
Po izpustitvi je odšel v Savinjsko dolino, kjer je z nekaterimi partijskimi kolegi pri Joštovem mlinu v Medlogu ustanovil tkalnico. Tako je postal tekstilni delavec. Vendar pa je tkalnica v Joštovem mlinu bolj kot proizvodnji tekstila služila ilegalnemu delovanju predvojnih štajerskih komunistov.
 
Ob razsulu kraljeve Jugoslavije je Franjo Vrunč še vedno živel v Joštovem mlinu. Nemški nacisti, očitno bolje poučeni o vlogi Joštovega mlina kot bivše jugoslovanske oblasti, so že dan po zasedbi Celja obkolile mlin in zasegle vso partijsko gradivo. Franju Vrunču je uspelo pobegniti. Zadnjič se je v Joštov mlin vrnil 1. maja 1941, ko je nanj v čast delavskega praznika izobesil rdečo zastavo. Nato se je za njim izgubila vsaka sled, saj je kot sekretar celjskega Okrožnega komiteja KPS odšel v ilegalo.
Že v prvih mesecih okupacije zasledimo Vrunča kot prvoborca partizanskih enot na slovenskem Štajerskem. Ko je bila 20. julija 1941 na Resevni ustanovljena dvanajst članska Celjska partizanska četa (kasneje je dobila ime Prva celjska četa), je Franjo Vrunč postal njen prvi komandant. Po nekaj uspešnih akcijah v celjski okolici sta s Petrom Stantetom sklenila, da gresta na oglede v bližnjo Slivnico, kjer je četa nameravala uničiti tamkajšnjo osemčlansko žandarmerijsko postajo.
11. avgusta 1941 so ga na koncu Slivnice, ko sta s Stantetom padla v zasedo, Nemci prepoznali in ga ujeli. Stante je imel več sreče, saj se mu je po večurnem nemškem zasledovanju uspelo srečno umakniti na Resevno.
 
Nemci so ujetega Franja Vrunča predali tajni državni policiji (gestapu) v Celje, od koder so ga prepeljali v mariborske zapore. Tam so ga obsodili na smrt in 24. avgusta 1941 na dvorišču mariborskega sodnega poslopja skupaj s Slavkom Šlandrom, Slavo Klavoro in še drugimi desetimi talci ustrelili.
Nemški nacisti so nato truplo Franja Vrunča pokopali na mestnem pokopališču v Gradcu, od koder so žaro z njegovimi posmrtnimi ostanki 28. oktobra 1946 prepeljali v Slovenj Gradec in jo položili v družinsko grobnico.
 
{{edu-bio-stub}}
Brezimni uporabnik