Superprevodnost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.5.2) (robot Dodajanje: lv:Supravadītspēja; kozmetične spremembe |
|||
Vrstica 39:
Velike prednosti, ki jih prinaša prenos elektrike brez izgub, zmanjšuje dejstvo, da nastopi superprevodnost šele pri zelo nizkih temperaturah, kar zahteva drago hlajenje.
Dolgo so bile najvišje tempo prehoda pod 24 K (-249
Že v začetku leta [[1987]] so dosegli temperaturo prehoda približno 90 K s sistemom [[barij|Ba]]-[[itrij|Y]]-[[Cu]]-[[kisik|O]]. S tem je bila presežena magična meja 77 K, vrelišče [[dušik]]a oz. tekočega [[zrak]]a: če za hlajenje superprevodnikov ni več potreben tekoči helij, temveč le še tekoči zrak, se eksperimentalna pa tudi finančna zahtevnost precej zmanjša. Danes so dosegljive temperature prehoda približno 150 K.<br />
Leta 1987, torej le leto po revolucionarnem odkritju, sta bila Bednorz in Müller nagrajena z Nobelovo nagrado za fiziko. Teoretična razlaga visokotemperaturne superprevodnosti pa se je izkazala za težavnejšo. Teorije BCS ni mogoče uporabiti, druga uspešna teorija pa za zdaj še ne obstaja.
Vrstica 51:
* Kleinert, H. (1989). ''Gauge Fields in Condensed Matter'', 1. del - »Superflow and vortex lines«. Singapore: World Scientific, str. 1—742. ISBN 9971-5-0210-0
* Larkin, A. & Varlamov, A. (2005). ''Theory of Fluctuations in Superconductors''. Oxford University Press. ISBN
* Lebed, A.G. (ur.) (2008). ''The Physics of Organic Superconductors and Conductors'', 1. izdaja. Springer Series in Materials Science, 110. del. ISBN 978-3-540-76667-4
* Matricon J., Waysand G. in Glashausser C. (2003). ''The Cold Wars: A History of Superconductivity''. Rutgers University Press. ISBN
* Tinkham, M. (2004). ''Introduction to Superconductivity'', 2. izdaja. Dover Books on Physics. ISBN 0-486-43503-2
* Tipler, P. & Llewellyn, R. (2002). ''Modern Physics'', 4. izdaja. W. H. Freeman. ISBN 0-7167-4345-0
Vrstica 90:
[[la:Superconductrum]]
[[lt:Superlaidumas]]
[[lv:Supravadītspēja]]
[[ml:അതിചാലകത]]
[[mn:Хэт дамжуулагч]]
| |||