Bitka za Galipoli: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 24:
'''Bitka za Gallipoli''' je neuspela pomorska in kopenska vojaška operacija zavezniških sil, da bi se prebili skozi Dardanele. Namen operacije je bil prisiliti [[Turk]]e, da bi izstopili iz vojne, in odpreti pomorsko pot do [[Rusija|Rusije]]. Pomorska akcija se je začela [[18. marec|18. marca]] [[1915]], ker prvi napad bojni ladij ni bil uspešen akcijo [[18. marec|18. marca]] ponovijo vendar tudi ta ne da zadostnih rezultatov zato se [[25. april]]a začne kopenski del operacije. Na obalah polotoka Gallipoli se izkrcajo čete, ki jih sestavlajo večinoma Britanci, Avstralci in Novozelandci ([[ANZAC]]). Turška obramba je bila na začetku šibka ponekod pa jo sploh ni bilo vendar se je kmalu okrepila. Zavezniške sile so se po več neuspelih ofenzivah umaknile in tako je polotok Gallipoli [[6. januar]]ja [[1916]] zapustil zadnji vojak. Pobudnik operacije [[Winston Churchill]] je moral zaradi neuspeha operacije odstopiti.
==Predhodni dogodki==
Vstop [[Otomansko cesarstvo|Otomanskega cesarstva]] v [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je bilo za Nemce in Avstrijce ključnega pomena saj bi s tem dejanjem zahodnim zaveznikom prekinili kopenske in morske poti, ki so vodile preko bližnjega vzhoda v cesarsko Rusijo in naprej v [[Azija|Azijo]]. Tako kot pri Italiji je bil tajni sporazum med nemškim, avstrijskim in otomanskim cesarstvom podpisan že [[2. avgust]]a 1914. Ker pa je bila turška vojska v slabem stanju cesarstvo ni takoj vstopila v vojno ampak je svoje vojaške operacije začelo šele proti koncu oktobra 1914, ko so turške ladje napadle ruska pristanišča ob [[Črno morje|črnem morju]]. Kljub svoji velikosti se zavezniki vstopa Turčije v vojno niso posebej bali. Njena vojska je bila sicer velika vendar slabo opremljena in nezanesljiva. [[Sultan]]ov poziv na sveto vojno prebivalci cesarstva niso jemali resno. Ob izbruhu vojne se je država že na samem začetku morala boriti kar na treh frontah. Na [[Kavkaz]]u kjer so se borili proti Rusom, ob Suezu in [[Mezopotamija|Mezopotamiji]] pa je borila proti Britancem in njihovim zaveznikom. V prihodnosti pa jo je čakalo še četrto bojišče [[Gallipoli]].
Konec leta 1914 je na [[Zahodna fronta (prva svetovna vojna)|zahodni fronti]] prišlo do resnega zastoja, ki ga je bilo potrebno nujo rešiti saj bi se v nasprotnem primeru znalo zgoditi, da bi neskončni jarki polni blata pogoltnili celotno evropsko zavezniško armadno. Da bi prišlo do preboja in tako hitrejšega konca vojne je bilo potrebno odpreti novo fronto. Prvi so na idejo, da bi napadli Turčijo prišli Francozi vendar njihovo idejo niso podprli vse dokler novembra 1914 ni takrat prvi lord admiralitete [[Winston Churchill]] predstavil svojo idejo. Z mornariškim napadom na Dardanele bi odprl pomorsko pot v Črno morje, če napad z ladjami nebi zalegel bi na kopno poslal pehoto, ki bi zasedla obalne utrdbe in po nekaj dneh vkorakala v [[Carigrad]], glavno mesto otomanskega cesarstva. Načrt je bil preprost in glede na dogajanje na drugih frontah na bližnjem vzhodu izvedljiv zato so ga zavezniki nemudoma podprli brez kakršnega koli dvoma.
==Mornariški napad==
[[19. februar|Devetnajstega februarja]] [[1915]] se je pred obalo Gallipolija pojavilo močno zavezniško ladjevje, ki ga je sestavljalo: 31 [[Bojna ladja|bojnih ladij]], 3 bojne križarke, 24 [[Križarka|križark]], 25 [[Rušilec|rušilcev]], 8 monitorjev, 14 [[Podmornica|podmornic]] ter še okoli 50 spremljevalnih ladij. Anglo-francosko ladjevje je ob svojem prihodu začelo nemudoma bombardirati turške utrdbe ob vsej vzhodni obali Gallipolija. Kot se je kasneje izkazalo bombardiranja niso bila vedno uspešna, čeprav je ladjam uspelo uničiti marsikatero trdnjavsko topništvo so premične baterije večinoma ostale nedotaknjene in so tekom spopadov odločno odgovarjale na britanski ogenj. Prav zaradi njih so imeli zavezniki največ izgub. Do glavnega napada je prišlo [[18. marec|18. marca]], 18 bojnih ladij skupaj s spremstvom rušilcev in križark se je zbralo na najožjem delu Dardanel, da bi pričelo obstreljevati turške utrdbe ki so se izognile predhodnemu obstreljevanju. Med obstreljevanjem so ladje doživele le malo škode saj je bil turški topniški ogenj izredno nenatančen, nato pa je nenadoma prišlo do katastrofe. Francoska bojna ladja ''Bouvet'' je zaplula na [[Vodna mina|mino]], ki so jo deset dni prej postavili turški [[Minopolagalec|minopolagalec]] ''Nusret''. Ladja se je po nekaj minutah prevrnila z vso posadko na palubi, nastala je zmeda v kateri sta mino zadeli še ladji ''HMS Irresistible'' in ''HMS Inflexible''. Na pomoč jima je priskočila ladja ''HMS Ocean'' vendar je tudi ta naletela na mino in se nato kmalu potopila. Med napadom sta bili težje poškodovani tudi francoski bojni ladji ''Suffren'' in ''Gaulois''.
Med celotno pomorsko operacijo, ki je trajala, do [[9. januar]]ja [[1916]] so zavezniki izgubili 6 bojnih ladij, 3 bojne ladje in 1 križarka so bile težje poškodovane potopil se je tudi en rušilec in 8 podpornic. Čeprav so izgubili večinoma stare ladje so izgube zaveznikom prepričale, da sovražnika ni mogoče premagati samo z uporabo mornarice ampak, da bo potrebno v prihodnje na kopno poslati pehoto. Umik anglo-francoske mornarice je turškim braniteljem dvignil moralo saj so resnično verjeli, da so zmagali bitko in to ravno v pravem trenutku saj je turškemu topništvu začelo že primanjkovati granat.
==Priprave na izkrcanje==
Po spodletelem mornariškem napadu se je britanska admiraliteta odločila, da na kopno pošlje pehoto da doseže končno zmago. Za to naloga je bil imenovan general sir Ian Hamilton, ki je v [[Egipt]]u zbral armado potrebno za to naloga. Ta je bila večinoma sestavlja iz avstralskih in novozelandskih čet, ki so jih v začetku leta 1915 urili za odhod na zahodno fronto. Te enote je združili v [[ANZAC]] (Australian and New Zealand Army Corps) dodal pa jim je še enote britanske vojske, marince in francoske ekspedicijske sile.
Čeprav je turška obramba zdržala bombardiranje mogočne britanske mornarice ni bilo časa za slavje. Turški generali so se dobro zavedali, da bo slej kot prej prišlo do izkrcanja pehote zato se je bilo potrebno na prihod sovražnika kar se da dobro pripraviti. Zato so poveljstvo nad vojsko prepustili Ottu Limanu von Snadrsu. Ta se je takoj lotil dela in vzdolž obal polotoka Gallipoli postavili nešteto opazovalnic in strelskih jarkov na obalah za katere je predvidevalo da bo prišlo do izkrcanja zavezniških čet pa je ukazal postavili žične ovire, različne pasti in mine.
==Desant==
Do desanta je prišlo v zgodnjih jutranjih urah [[25. april]]a 1915, izkrcanje je potekali na dveh različnih mestih. Prvo je potekalo pri rtu Helles (odsek Helles) na skrajnem jugi polotoka Gallipoli. Na tem mestu so se izkrcale britanske čete. Izkrcanje je potekalo na petih različnih odsekih, ki so se imenovali: S, V, W, X in Y. Na odseku Y je izkrcanje potekalo brez problemov, vojaki so se brez boja celo sprehodili do bližnje vasi Krithia, ki je bila zapuščena. Naslednji dan so se stvari popolnoma spremenile, zaradi močnega turškega ognja so se morali umakniti in se neto nikoli več niso vrnili. Do glavnega izkrcanja je prišlo na obalah V in W. Zaradi načina izkrcanja, vojaki so se izkrcali iz majhnih odprtih čolnov ali skozi ozka vrata parnikov, so bile izgube velike, turški strojnični ogenj je pokosil mnogo vojakov še preden so ti prišli do prvih žičnih ovir. Prvega dne izkrcanja so bile izgube na teh dveh odsekih kar 70%, prav zaradi tako velikih izgub in pomakanja moštva se enote v naslednjih dneh niso upale oddaljiti od obale in napredovati v notranjost. Prav to so izkoristili Turki, ki so iz zaledja pripeljali okrepitve in na strmih hribih, ki so obdajali obalo, zgradili jarke in bunkerje, ponoči pa so se z bajonetnimi napadi podajali v napol samomorilske napade. Izkrcanje na odsekih S in X je potekalo brez težav, britanske četo so po kratkotrajnem ognju pregnale 15 branilcev nato pa se je njihovo napredovanje ustavilo saj je bila njivo naloga le zavarovati boke ter nato počakati čete iz odsekov V in W. Nasproti odseka S pri Kum Kaleju na azijski strani Dardanel so se izkrcale francoske čete. Ker je šlo za slepilni napad tam niso ostale dolgo, po nekaj urah so se vkrcale in odpravile na Gallipoli kjer so podprle britanske sile. Med nekajurno akcijo jim je uspelo zajeti okoli 500 ujetnikov brez ene same žrtve.
Drugo izkrcanje je potekala nekoliko bolj severno od prvega in sicer pri rtu Gabe ob Egejskem morju. Imenovala se je odsek Z vendar je nato kmalu dobilo oznako ANZAC ker so se tam večinoma izkrcale avstralske in novozelandske čete. Priprave na izkrcanje so se začele ob 3:30 prvi val pa je na obalo prišel ob 4:30. Tam je naletel na močen turški ogenj, ki pa zaradi nenatančnosti med napadalci ni povzročil večjih izgub, branitelji obale pa so bili kmalu pregnani. Nekoliko manj sreče so imeli severno in južno od glavnega desanta. Tam so vojaki naleteli na močno turško obrambo tako, da se je na obalo uspelo prebiti le manjšemu številu vojakov ostali so ostali ujeti na odprtih čolnih in so jih reševali še več dni po glavnem desantu. Kmalu po izkrcanju pa so se začela pojavljati tudi drugi problemi, poveljniki niso našli svojih enot pri napredovanju pa niso znali locirati svojega cilja, zato so splezali na prvi hrib katerega so videla in ko so prišli na vrh so imeli kaj videti. Na marsikaterem mestu je zavezniške položaje od turških ločeval prepad ali pa neprehoden teren zato se je napredovanje nemudoma ustavilo. Ta čas so izkoristili branilci, da so iz zaledja pripeljali okrepitve zgradili pa so tudi številne jarke in ovire.
==Prve bitke==
[[27. april|Sedemindvajsetega aprila]], dva dni po desantu, je [[Mustafa Kemal Atatürk|Mustafa Kemal]] proti zaveznikom sprožil protiofenzivo z namenom, da zaveznike vrže v morje, protiofenziva spodleti. Britancem na pomoč priskočijo Francozi nato pa skupaj poizkušajo zasesti vas Krithia kar privede do prve bitke za Krithio. Napad spodleti saj je načrt preveč zahteven enote pa utrujene od bojev za obalo. Po vsem tem zaveznikom postane jasno, da cilja ni možno več doseči saj so enote na obeh glavnih odsekih dobesedno obkoljene in se na noben način ne morejo brez večjih izgub premakniti iz ozemlja ki so ga zasedle prvi dan desanta. Med [[1.naj|1.]] in [[3. maj]]em Turki izvedejo močen napad na zavezniške položaje, napad je odbit kljub temu, da ti razbijejo francoske položaje. [[2. maj|Drugega maja]] se poizkušajo Avstralci na odseku ANZAC prebiti iz obroča, prvega dne napredovanje lepo poteka nato pa je bil njihov napad krvavo odbit zato so se morajo v noči iz 2. na 3. maj umakniti, pritem izgubijo okoli 1.000 vojakov. Tri dni pozneje pride do druge bitke za Krithio v kateri ponovno zmagajo Turki saj jim uspe obdržati položaje iz začetka kampanije. Ker so Britanci veliko enot ANZAC poslali v napad na Krithio, ki se nahaja v sektorju Helles, so s tem oslabili odsek ANZAC, to izkoristijo Turki ki odsek napadejo [[19. maj]]a z 42.000 vojaki. Avstralce in Novozelandce reši le turško kronično pomanjkanje streliva in slabe priprave na napad. Turki izgubijo 13.000 vojakov, Avstralci samo 160. Zaradi velikega števila mrtvih je [[24. maj]]a razglašeno premirje med katerim na nikogaršnji zemlji pokopljejo mrtve in odpeljejo ranjene.
Konec majo zavezniki izgubijo skoraj večino težke topniške podpore, ko nemška podmornica ''U-21'' pred obalo potopi bojni ladji ''HMS Majestic'' in ''HMS Triumph''. To koristi turškemu topništvu kateremu je skoraj že zmanjkalo granat. V začetku junija pride do že tretje bitke za Krithio, fronta se ponovno nikamor ne premakne izgube na obeh straneh so gromozanske. Britancem se sreča nasmehne šele konec junija, ko jim uspe zasesti neko dolino med obalo Y in vasjo Krithia. Turki so izgubljeno ozemlje poizkušali pridobiti nazaj vendar zamanj v številnih protinapadih so izgubili nad 14.000 vojakov. Tudi za Britance zmaga ni bila ravno poceni za nekaj sto metrov izgubili so skoraj 4.000 vojakov, njihove izgube so znašale kar 30% kar se ne mora primerjati niti z zahodno fronto ki naj bi veljala za najbolj krvavo bojišče prve svetovne vojne.
==Razmere na bojišču==
Razmere na bojišču so bile strašne. Zaradi velikega števila mrtvih, ki jih ni ime nihče pokopati se je začel širiti neznosen smrad, vroče poletno sonce je stvari še dodatno poslabšalo. Zaradi razpadajočih trupel so se razširile muhe in podgane, ki so prenašale nevarne bolezni. Vsak teden je zbolelo več tisoč vojakov, zdravniki jim niso morali pomagati. Marsikateri vojak je zaradi izčrpanosti padel v latrino, ostali mu zaradi izčrpanosti niso morali pomagati. Higiena je bila zaradi pomanjkanja vode velik problem, vode ni bilo za pitje kaj šele za umivanje. Vojaki so problem poizkušali rešiti z kopanjem vodnjakov vendar se kasneje izkazalo, da voda ni primerna za pitje saj je bila zemlja nasičena z soljo, zato je bilo vso vodo potrebno prinesti iz razsoljevalnih naprav na obali. Gneča na ozkih in strmih obalah je bila neznosna. Na nekaj sto kvadratnih metrih obale so se gnetli vojaki, živina in neskončne zaloge opreme. Vojaki so si bivališča postavljali na strmih pobočjih hribov, da bi se zaščitili pred topniškim ognjem pa so v mehak apnenec kopali več kilometrov dolge predore.
Ker pa je vojna tudi mati izumov so vojaki izdelovali različne naprave z katerimi so si olajšali sicer surovo vojaško življenje. Ena izmed takih naprav je bila predelana ostrostrelska puška pri kateri se vojaki ni bilo potrebno izpostavljati sovražnikovemu ognju ali pa časovni mehanizem na vodo, ki je po določenem času sam sprožil puško in je še posebi prva prišel med umikom.
==Avgustovska ofenziva==
Po številnih spodletelih bitkah in nemoči je v zavezniškem poveljstvu zaradi nenehnega političnega pritiska prišlo do globoke krize katero pa je Himelton nameravali rešiti z novo ofenzivo. [[6. avgust|Šestega avgusta]] se je 8 km severno od obala ANZAC, blizu vasi Suvla, izkrcala nova vojska, ki naj bi v naslednjih dneh napredovala v notranjost polotoka obkolila turške položaje na jugu in tako premaknila že od aprila stoječo fronta. Čeprav je bil turški odpor slab izkrcanje pa je potekalo brez težav, so se ponovno začele pojavljati težave. Zaradi prevelike previdnosti poveljnikov so čete počasi napredovale tako, da ob koncu dneva niso zasedle več kot obale. Ta čas so izkoristili Turki, ki so pripeljali okrepitve in zasedli strme hribe okoli obale. Vsak nadaljni zavezniški poizkus preboja se je končal z tisočimi mrtvimi in ranjenimi. Pomagali niso niti slepilni napadi na odseku ANZAC in Helles. [[21. avgust|Enaindvajsetega avgusta]] so zavezniki sprožili še zadnjo ofenzivo, ki pa se je tako kot prejšnje spremenila v klavnico brez cilja. Zadnji boji so se končali [[29. avgust]]a.
Po spodleteli avgustovski ofenzivi so se poveljstvu začeli spraševati če je fronto sploh smiselna vzdrževati glede na to, da se zavezniki od konca aprila niso prebili več kot tri kilometre od obale. Stvari so se še dodatno zapletle, ko so novinarji začeli poročati o dejanskem stanju na fronti ter o velikem številu mrtvih in ranjenih. Sredi oktobra so se začele pojavljati prve zahteve po evakuaciji, kateri pa je Himelton zaradi t.i. britanske časti ostro nasprotoval. Na koncu ga je to stalo položaja, zamenjal ga je generalporočnik sir Charles Monro za katerega pa je imel Churchill le tri besede: ''>>prišel, videl, kapituliral<<''. Z vstopom [[Bolgarija|Bolgarije]] v vojno na strani centralnih sil se je pojavila nova nevarnost. Nemčija in Otomansko cesarstvo sta dobili direktno železniško povezavo kar je pomenilo, da bi Nemčija otomansko vojsko lahko vojaško podprla v orožju. Po izkušnjah iz zahodne fronte so se Britanci najbolj bali nemškega topništva, ki bi v primeru posredovanja v nekaj dneh dobesedno sesulo v prah britanski sistem jarkov in utrdb, še posebej so bile v nevarnosti tiste na izpostavljenem odseku ANZAC. Ko je Monro na svojo mizo dobil najnovejša poročila je bil zgrožen, zato je nemudoma ukazal evakuacijo. [[Horatio Herbert Kitchener|Kitchener]] ki je vlekel vse niti v britanski vojski je bil na evakuacijo zgrožen zato se je osebno odpravil na inšpekcijo vseh treh ujetih korpusov. Kar je videl tam ga je zmrazilo zato mu ni preostalo drugega kot da potrdi evakuacijo.
==Evakuacija==
Po kratkih analizah se je evakuacija izkazala kot izredno tvegana hkrati pa se je ob prihodu zime pokazala kot nuja pri kateri ni bilo pametno odlašati. Zima je nad Gallipolijem prinesla vsakodnevna deževja, ki so zalila številne izpostavljene jarke in kaverne. Hudourniki, ki so nastali po vsakem močnejšem deževju so razkopali zasilna pokopališča in trupla odplavljali v jarke, tako da so morali vojaki dobesedno živeti med mrtvimi. Kot je značilno za vse vojne so bile tudi temperature nenavadno nizke za tisto področje, zaradi snežnega viharja se je povečalo število ozeblin veliko vojakov je zaradi podhladitve umrlo.
Prve enote so v popolni tajnosti začele obale Gallipolija zapuščati [[7. december|7. decembra]] 1915. Njihovo število se je nato v naslednjih dneh vztrajno zmanjševalo. Najprej so bile evakuirane enote iz odsekov Suvla in ANZAC, ki so bile tudi najbolj izpostavljene. Da Turki nebi posumili, da je prišlo do evakuacije so vojaki izdelali posebne časovne mehanizme na vodo, ki so prožili puške v evakuiranih strelskih jarkih. Zadnji vojaki so v naglici, brez ene same žrtve, obale Suvala in ANZAC-a zapustili [[20. december|20. decembra]] za seboj so pustili ogromne količine orožja in materiala, ki ga niso morali uničiti ali odpeljati s sabo. Medtem je odsek Helles ostal v zavezniških rokah v primeru, da bi v zadnjem trenutku prišlo do spremembe načrta. [[27. december|Sedemindvajsetega decembra]] je tudi ta odsek dobil ukaz o evakuaciji. V tem času so Turki že ugotovili, da so zavezniki začeli z umikom, zato so napadli. Njihov napad je bil odbit evakuacija pa je se je nadaljevala po načrtih. Zadnje britanske enote so obale Gallipolija zapustile [[9. januar]]ja [[1916]]. Evakuacija je bila edina uspešna operacija v celotni kampaniji.
==Dogodki po bitki==
Zmaga v bitki je staremu otomanskemu cesarstvu dala nov bojni zalet, kar se je pokazalo tudi na drugih frontah: [[Suez]], [[Armenija]], Mezopotamija. Na žalost sultana, ta ni trajal dolgo. Na drugi strani frontne črte so se zaveznika ubadali s drugimi težavami. Poraz pri Galipoliju je povzročil politične in vojaške pretrese, ki so segali do samega vrha. Kariera Iana Hamiltona, poveljnika čet pri Gallipoliju, se je naglo zaključila, začasno se je zaključila tudi kariera Winstona Churchilla ki je bil zaradi političnih pritiskov prisiljen odstopit iz mesta prvega lorda admiralitete. Po odstopu je prevzel poveljstvo nad pehotnim bataljonom v Franciji, vendar ne za dolgo že leta [[1917]] je v novi vladi prevzel neugledno mesto ministra za strelivo. Politične razprtije, ki so se delno nanašale na spodletelo kampanijo so decembra 1916 odnesle tudi britanskega ministrskega predsednika Herberta Asquitha. Zadeva Gallipoli je bila delno pozabljena šele z prihodom nove vlade.
Po evakuaciji so bile zavezniške čete, ki so preživele kampanijo razformirane in nato na novo formirane. Število bataljonov se je povečalo vojake v njih pa na novo opremilo in izurilo. Večino bataljonov so potem poslali v Francijo na zloglasno zahodno fronto. Preostale so opremili s konji in iz njih formirali zloglasno avstralsko konjeniški divizijo, ki se je odlično izkazala v bojih na Sinaju in v [[Palestina|Palestini]].
Sredi leta 1916 je bila ustanovljena posebna komisija z namenom, da razišče okoliščine poraza pri Gallipoliju. Poročilo komisije je bilo javnosti predstavljeno leta [[1919]]. V njem je pisalo, da je za neuspeh operacije bilo krivo slabo načrtovanje ter podcenjevanje sovražnika in terena. Težave pa so se še dodatno poslabšale zaradi prepoznega ukrepanja vojske in politike.
== Zunanje povezave ==
{{Zbirka|Category:Battle of Gallipoli}}
*[http://www.timesonline.co.uk/tol/system/topicRoot/Gallipoli/ Gallipoli] Original reports from The Times
*[http://www.canakkale.gen.tr/eng/index.html Turkish site about the Battle of Gallipoli]
* [http://alh-research.tripod.com/Light_Horse/ Australian Light Horse Studies Centre] - [http://alh-research.tripod.com/Light_Horse/index.blog?topic_id=1113739 The Battle of Anzac Cove, Gallipoli, 25 April 1915] A comprehensive collection of all sources, both Allied and Turkish, including contemporary maps, regarding the landings around Anzac Cove on 25 April 1915. Included are also the Rolls of Honour detailing the names of the men who are known to have perished on 25 April 1915 including the [http://alh-research.tripod.com/Light_Horse/index.blog/2005885/the-battle-of-anzac-cove-gallipoli-25-april-1915-roll-of-honour/ Australians], [http://alh-research.tripod.com/Light_Horse/index.blog/2007630/the-battle-of-anzac-cove-gallipoli-25-april-1915-nzef-roll-of-honour/ New Zealanders], and [http://alh-research.tripod.com/Light_Horse/index.blog/2006043/the-battle-of-anzac-cove-gallipoli-25-april-1915-turkish-roll-of-honour/ Turks]. The rolls are incomplete for many reasons, especially with regards the Turkish casualties, but they are as accurate as can be given the information available.
*[http://www.anzacsite.gov.au Visit Gallipoli: Australian site about Gallipoli and the Anzacs], includes previously unpublished photographs, artworks and documents from Government archives. A site by the Australian Department of Veterans' Affairs.
*[http://www.diggerhistory.info/pages-battles/ww1/anzac/johnny_turk.htm ...in bidding 'Au revoir' to our honourable foes ...]
*[http://www.nla.gov.au/gallipolidespatches/ Gallipoli Despatches]
*[http://www.turkeyswar.com/campaigns/gallipoli1.htm Gallipoli pages of 'Turkey in WW1' web site]
*[http://www.historylearningsite.co.uk/gallipoli.htm Allied Disaster]
*[http://www.battlefieldseurope.co.uk/ww1turk.aspx Illustrated account of a visit to the Gallipoli battlefields] at 'Battlefields Europe'.
*[http://www.rsa.org.nz/remem/anzac_gallipoli.html New Zealanders at Gallipoli]
*[http://www.anzac.govt.nz/gallipoliguide/index.html Guide to Gallipoli] on www.anzac.govt.nz. Includes interactive panoramas.
*[http://www.gutenberg.org/etext/15896 Five Months at Anzac], by Joseph Lievesley Beeston
*[http://www.firstworldwar.com/diaries/evacuationofsuvlabay.htm Memoirs & Diaries: The Evacuation of Suvla Bay]
*[http://anzacandafter.blogspot.com/ Poems from Anzac Cove by Gunner F.E. Westbrook 1915]
*[http://www.remuseum.org.uk/corpshistory/rem_corps_part14.htm#gallip Royal Engineers Museum] Royal Engineers and the Gallipoli Expedition (1915–16)
*[http://www.firstworldwar.com/bio/enver.htm Enver Pasha]
*{{cite web| url=http://www.awm.gov.au/events/talks/oration2004.asp| first=Les| last=Carlyon| title=Australian War Memorial Anniversary Oration: Gallipoli in a Nation's Remembrance (soundtrack and text)| publisher=Australian government War Memorial | date=11 November 2004| accessdate=2008-12-07}} Address by Les Carlyon about the effects of Gallipoli
*[http://www.kingsownbordermuseum.btik.com/p_Home.ikml] For Information On 1st Battalion Border Regiment at Gallipoli 1915 http://www.kingsownbordermuseum.btik.com/p_Home.ikml
*[http://www.gallipoli.com.tr/battlefields_gallipoli_campaign.htm] Gallipoli today, an overview of all the cemeteries, momuments and relics on the Gallipoli peninsula.
*[http://www.gallipoli-association.org Gallipoli Association] Originally Allied veterans association (members), now morphed into an association for anyone interested in the Gallipoli campaign (associate members).
{{Portal-Vojaštvo}}
[[Kategorija:Bitke prve svetovne vojne]]
[[Kategorija:Izkrcanja]]
| |||