Investiturni boj: Razlika med redakcijama

odstranjenih 25 zlogov ,  pred 11 leti
m
dp, posodobljen {{slog}}
m ([r2.5.2] robot Dodajanje: et:Investituuritüli)
m (dp, posodobljen {{slog}})
{{slog|razlog=ni uvoda, pomanjkanje np, nepotrebni br,...}}
[[Papeška država]] je nastajala od [[4. stoletje|4. stoletja]] dalje iz [[cerkev (organizacija)|cerkvenih]] posesti v južni in Srednji [[Italija|Italiji]]; to je bil tako imenovani [[Patrimonium Petri]] (dediščina sv. Petra). Do [[7. stoletje|7. stoletja]] je bila cerkvena država pod zaščito in vrhovno oblastjo bizantinskih [[cesar]]jev. Ko pa so [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinci]] izgubili oblast v severni in srednji Italiji, so njihovo vlogo do nastopa [[Nemci|nemških]] cesarjev sredi [[10. stoletje|10. stoletja]] prevzeli [[Franki|frankovski]] vladarji.
 
Zelo dolgo so si [[papež]]i zaman prizadevali, da bi dosegli popolno suverenost nad svojo posestjo. Papeško ozemlje se je zaradi bojev z Bizantinci in [[Langobardi]] v [[8. stoletje|8. stoletju]] zelo zmanjšalo. Šele pod zaščito karolinških vladarjev se jim je posrečilo svoje ozemlje vse bolj utrditi in razširiti.
 
Svojo avtoriteto so poskušali uveljaviti tudi z raznimi ponarejenimi dokumenti, s katerimi so dokazovali pravico do ozemeljske samostojnosti in do vrhovne oblasti nad državnimi zadevami. Tako so na primer z dokumentom »Konstantinovo darilo« - pojavil se je sredi [[8. stoletje|8. stoletja]] - dokazovali, da je cesar [[Konstantin I. Veliki|Konstantin]] v [[4. stoletje|4. stoletju]] podaril papežu oblast nad [[Rim]]om, Italijo in nad celim [[svet]]om na zahodu. Kljub temu da so kmalu začeli dvomiti o verodostojnosti tega in drugih podobnih dokumentov, so jih papeži znova in znova poskušali uveljaviti.
 
V karolinški dobi sta ugled in moč zahodne cerkve zelo porasla, s tem pa tudi vloga rimskih [[škof]]ov - papežev. S pobiranjem desetine, ki so jo morali dajati vsi pripadniki krščanske cerkve, in z dohodki cerkvenih posestev so postali papeži bogatejši kot vsi evropski vladarji. [[cerkev (organizacija)|Cerkev]] je v vseh krščanskih državah postala največja lastnica zemlje.
 
S propadanjem frankovske države so papeži izgubili varstvo in veljavo. V Italiji so fevdalci zasedali posesti cerkvene države in po svoji volji postavljali papeže. Tudi obnova cesarstva papeštvu ni koristila. Nemški cesar [[Oton 1]] je papeža sicer zaščitil pred samovoljo [[fevdalizem|fevdalcev]], hkrati pa si ga je podredil. Cesar je pridobil prvenstvo nad posvetno in cerkveno oblastjo, torej je imel univerzalno oblast. Kasnejši papeži so temu oporekali, to pa je privedlo do spopada, ki ga zgodovinarji označujejo kot boj za investituro.
 
Papeži so v svojo korist podprli gibanje za reformo cerkve, ki se je pričelo med redovniki samostana [[Cluny]]. Njihov namen je bil cerkvi povrniti ugled in moč, odpraviti v njej grobo posvetnost, ki ni bila v skladu s krščanskimi načeli, in osvoboditi cerkev oblasti posvetnih vladarjev. Reformistično gibanje se je od srede [[10. stoletje|10. stoletja]] naglo širilo po [[zgodovina Francije|Franciji]], [[zgodovina Anglije|Angliji]], Italiji in je zajelo tudi [[zgodovina Nemčije|Nemčijo]]. Najodločneje se je za clunyjske reforme zavzel papež [[Gregor VII.]], izvoljen 1. [[1073]]. Njegov namen je bil vzpostaviti božjo državo s papežem kot vrhovnim fevdalnim gospodom. Na cerkvenih zborih (1. [[1059]] in 1. [[1075]]) so sprejeli večino clunyjskih zahtev. Med njimi je bila odprava laične investiture (papeža ne sme postavljati cesar, volijo ga [[kardinal]]i, to so najvišji cerkveni dostojanstveniki, ki so ta naslov dobili od papeža; škofe voli stolna duhovščina). Uvedli so [[celibat]] (samsko življenje duhovnikov, kar naj bi preprečilo njihovo hlastanje po premoženju). Prepovedali so [[simonija|simonijo]], tj. kupovanje cerkvenih služb. [[Latinščina]] naj bo edini jezik bogoslužja. Teh sklepov cesar [[Henrik IV]]. ([[1056]]-[[1106]]) ni hotel sprejeti, ravno tako ni priznal [[Gregor VII|Gregorja VII.]] za papeža, ker ga ni sam postavil. S tem se je pričel investiturni boj. Papež je cesarja izobčil in prekiel. Pri tem je računal na podporo številnih vladarskih vazalov, rimskega ljudstva in na nasprotja med nemškim cesarjem in visokim plemstvom. [[Karel IV.]]. se je papežu moral podrediti ([[pot v Canosso]] leta [[1077]]) in sprejeti reformne sklepe. Tako je prišlo do kratkotrajnega premirja. Kljub temu da je kasneje [[Henrik IV.]] obračunal z Gregorjem VII., se je investiturni boj nadaljeval. Končal se je z [[wormski konkordat|wormskim konkordatom]] leta 1122, ki je uveljavil večino clunyjskih zahtev. Tako se je uresničila zahteva papežev, da mora biti cerkev neodvisna od posvetne oblasti. V Nemčiji je propadla državna cerkev.
 
V naslednjih stoletjih se je nadaljeval boj papežev za prevlado cerkve nad posvetno oblastjo.