'''Arrheniusova enačba''' je preprosta, vendar zelo natančnatočna empirična enačba odvisnosti konstante reakcijske hitrosti od [[aktivacijska energija|aktivacijske energije]] in [[temperatura|temperature]].<ref name="IUPAC-ArrEq">[http://www.iupac.org/goldbook/A00446.pdf Arrhenius equation] - IUPAC Goldbook (definicije)</ref> Enačbo je leta [[1884]] predlagal [[Nizozemci|nizozemski]][[kemik]] [[Jacobus Henricus van 't Hoff]], potrdil in interpretiral pa jo je leta [[1889]] [[Švedi|švedski]] kemik [[Svante August Arrhenius]],<ref name="Connors">Kenneth Connors, Chemical Kinetics, 1990, VCH Publishers</ref> po katerem je enačba dobila ime.
Enačba je uporabna tudi za modeliranje temperaturne odvsnosti [[difuzija|difuzijskih koeficientov]], kristalnih vrzeli, hitrosti deformiranja materialov zaradi napetosti <ref>http://www.instron.com/wa/resourcecenter/glossaryterm.aspx?ID=30 Creep rate</ref> in mnogih drugih temperaturno odvisnih procesov.
Vrstica 11:
: <math> k = A e^{{-E_a}/{RT}} \!\, . </math>
''A'' je faktor eksponentne enačbe ali preprosto ''prefaktor'', ''R'' pa [[plinska konstanta]]. Dimenzija prefaktorja ''A'' je enaka dimenziji konstante reakcijske hitrosti in se zato spreminja z [[red reakcije|redom reakcije]]. V reakcijah prvega reda ima enoto s<sup>-1</sup> in se zato imenuje tudi frekvenčni faktor ali poskusna frekvenca reakcije. Poenostavljeno rečeno je ''k'' število trkov, ki vsako časovno enoto sprožijo reakcijo, ''A'' pa število vseh trkov. Izraz ''e<sup>-Ea/RT</sup>'' je [[verjetnost]], da bo dani trk reakcijo resnično sprožil. Če je aktivacijska energija ''E<sub>a</sub>'' izražena v molekularnih enotah, se pravi v J na [[molekula|molekulo]], se namesto plinske konstante uporablja [[Boltzmannova konstanta]]. Iz enačbe je razvidno, da hitrost reakcije narašča z naraščanjem temperature ali s padanjem aktivacijske energije, ki je lahko posledica delovanja [[katalizator]]ja.
V ozkih temperaturnih območjih, v katerih poteka preučevanje reakcijske kinetike, je smiselno, da se odvisnost aktivacijske energije od temperature zanemari. Na podoben način se lahko upošteva, da je rahla odvisnost prefaktorja ''A'' od temperature tudi na širokem območju praktičnih pogojev zanemarljivo majhna v primerjavi s temperaturno odvisnostjo faktorja ''e<sup>-Ea/RT</sup>''. Izjema so reakcije brez [[aktivacijska energija|aktivacijskega praga]], ki jih omejujejo [[difuzija|difuzijski procesi]]. V takšnih reakcijah je faktor ''A'' dominanten in nepostredno izmerljiv.
