Lesni peleti: Razlika med redakcijama

Peleti nastanejo s stiskanjem suhe lesne [[biomasa|biomase]], ki mora biti predhodno ustrezno pripravljena. To maso nato z močno stiskalnico iztisnemo skozi luknje željenega premera (ponavadi 6 mm, lahko tudi 8 mm ali več). Visok [[pritisk]] stiskalnice povzroči zelo visoko [[temperatura|temperaturo]] lesne mase. Takrat se zunanja plast peletov preoblikuje v gladko površino, ki deluje kot naravno lepilo. Na ta način peleti ohranijo svojo obliko tudi ko se ohladijo.

Peleti ki jih uporabljamo v [[Evropa|Evropi]] morajo biti skladni s [[standard|standardi]] (DIN 51731 ali Ö-Norm M-7135) imajo manj kot 10% vsebnosti [[voda|vode]] in so standardne [[gostota|gostote]]. Gostota presega 1 tono / kubični meter, zato peleti ne plavajo na vodi. Imajo dobro strukturno trdnost in majhno vsebnost [[prah|prahu]] in [[pepel|pepela]]. Ker pri procesu mletja uničimo strukturo lesa, pri končnem izdelku praktično ni razlik med peleti iz različnih vrst [[les|lesa]]. Pelete lahko izdelujemo skoraj iz vseh vrst lesa, pri čemer mora peletni stroj zaznati spremembe v lesni biomasi in ustrezno spremeniti pritisk pri procesu stiskanja.

Standardizirani peleti v Evropi ne smejo vsebovati [[recikliranje|recikliranega]] lesa ali zunanjih primesi. Reciklirani materiali kot so obdelan ali barvan les, panelne plošče in podobno so neuporabne za proizvodnjo pelet. Pri izgorevanju bi namreč lahko prišlo do izpusta škodljivih emisij in / ali do nekontroliranih sprememb v kurilnih lastnostih peletov.

V zadnjih letih imamo na voljo kaminske pečinpeči in kotlikotle za centralno kurjavo na lesne pelete z zelo visokim izkoristkom nad 90%.

Emisije NOx, SOx in drugih hlapnih organskih spojin iz peči na lesne pelete so v primerjavi z drugimi gorivi zelo nizke. Peleti tako predstavljajo enega izmed najbolj čistih goriv za ogrevanje, ki so na voljo. Eden večjih problemov še vedno ostajajo emisije prašnih delcev, posebej v urbanih naseljih z veliko gostoto ogrevalnih sistemov na pelete, premog ali kurilno olje. Emisije PM2.5 so lahko problematične predvsem pri starejših pečeh in kotlih na pelete če jih primerjamo z izpusti peči na [[zemeljski plin]] (ali [[bioplin]]). Pri novejših kotlih vgrajeni elektrostatični filtri znatno zmanjšajo izpuste prašnih delcev. Popolno avtomatizirane peči zahtevajo le polnjenje zalogovnika s peleti. Vse ostalo peč naredi sama. Peč se avtomatsko prižge, dovaja pelete v gorilnik s pomočjo polža, ter avtomatsko prilagaja moč peči, da je temperatura zraka v prostoru takšna kot je nastavljena na sobnem elektronskem [[termostat|termostatu]].

Nekateri trdijo da [[žagovina]] kot vir za izdelavo peletov ne bi prispevala k toplogrednim plinom in da se pri kurjenju lesnih peletov v zrak izpušča ogromne količine CO2. Sekundarne emisije v zvezi s proizvodnjo lesnih peletov imajo prav tako vpliv na podnebje, saj je potrebno les posekati, proizvesti pelete in jih dostaviti končnemu kupcu. Ti argumenti kažejo kako pomembno je uporabiti primere dobrih praks v industriji. Tako na primer za pogon strojev in transport lahko uporabimo biodizel, za sušenje lesa v sušilnicah sončno toplotno energijo in na ta način zmanjšamo te negativne zunanje vplive na minimum. Zelo dobra praksa je tudi izdelava lesnih peletov kot stranski produkt iz ostankov žagovine v lesni industriji.