→Slovenska pokrajinska povest
Vrstica 4:
Glavni namen pokrajinske povesti je bil popularizirati manj znane slovenske pokrajine in njihove ljudi. Na nastanek slovenske pokrajinske povesti je vplivala upravna združitev slovenskih pokrajin leta [[1918]], ki ni vključevala [[Primorska|Primorske]] in [[Koroška|Koroške]]. Program [[zedinjena Slovenija|zedinjene Slovenije]] v 19. stoletju poudarjanju perifernih pokrajin še ni bil naklonjen.
Funkcija pokrajinske povesti dvajsetih let je bila nacionalno mobilizacijska. V ospredje je postavljala zapostavljene (obrobne) pokrajine Slovenije, ki so si prizadevale ohraniti stik s centrom. Najbolj izrazita pokrajinska povest se je porajala na Primorskem, ki je v celoti pripadala Italiji, Koroškem, Štajerskem ter v Beli in Suhi krajini. Če so pri pokrajinski povesti prevladovali avtorji obrobnih pokrajin, so bili med vodilnimi pisci [[kmečka povest|kmečke povesti]] Gorenjci, pri [[zgodovinski roman|zgodovinskem romanu]] pa so prednjačili Štajerci. V tridesetih letih se pokrajinskim opisom pridruži še poudarjena socialna problematika ([[Miško Kranjec]], [[Prežihov Voranc]] …) ali domačijstvo ([[Janko Kač]], [[Stanko Kociper]]). Po drugi svetovni vojni je pokrajinska povest začela hitro izginjati. Na slovenskem literarnem zemljevidu so se po zaslugi mlajših avtorjev pojavili tudi Brkini, Istra in Prekmurje.
Velikokrat že sam naslov povesti pokaže na kraj dogajanja. Pri zgodovinskem romanu je bilo dogajanje največkrat postavljeno v Ljubljano, središče države. Značilni so dvodelni naslovi iz imena osebe in kraja (''[[Aleš iz Razora]]'', ''[[Fant s Kresinja]]'', ''[[Nevesta s Korinja]]''). Fabula se v pokrajinski povesti umika in na njeno mesto stopijo pokrajinski, folklorni, potopisni ali lirski opisi. Z literarnim upodabljanjem manj znanih in zapostavljenih slovenskih pokrajin so si pokrajinski avtorji prizadevali spodbuditi medsebojno poznavanje med regijami in oblikovati enoten slovenski prostor (ideja zedinjene Slovenije).
| |||