Pokrajinska povest: Razlika med redakcijama

Funkcija pokrajinske povesti dvajsetih let je bila nacionalno mobilizacijska. V ospredje je postavljala zapostavljene (obrobne) dele Slovenije. Najbolj izrazita pokrajinska povest se je porajala na Primorskem, katere tretjina ozemlja je pripadala Italiji, Koroškem, Štajerskem ter v Beli in Suhi Krajini. Te obrobne pokrajine so si prizadevale ohraniti stik s centrom. V tridesetih letih se pokrajinskim opisom pridruži še poudarjena socialna problematika ([[Miško Kranjec]], [[Prežihov Voranc]]…). Pri pisateljih [[Janku Kaču]], [[Mišku Kranjcu]] in [[Stanku Kociperju]] se je poleg pokrajinskega pojavil tudi domačijski tip kmečke povesti. Po drugi svetovni vojni je pokrajinska povest začela hitro izginjati. Avtorji, ki so še po drugi svetovni vojni dogajanje postavili v določeno pokrajino so [[Milan Lipovec]] (Brkini), [[Marjan Tomšič]] (Istra) in [[Drago Kuhar]] (Prekmurje), vendar njihova dela ne spadajo v žanr pokrajinske povesti.

 

==Pokrajinski avtorji==