Jo (luna): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
KocjoBot (pogovor | prispevki)
m →‎Opombe in reference: zamenjava predloge, replaced: {{refsez}} → {{opombe}}
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Vrstica 51:
Najverjetnejši vzrok te [[energija|energije]] so [[plima|plimni]] vplivi med Io, Jupitrom in dvema drugima lunama, [[Evropa (luna)|Evropo]] in [[Ganimed (luna)|Ganimedom]]. Te tri lune so vezane v [[orbitalna resonanca|Laplaceove resonančne tirnice]]. To pomeni, da za eno obkrožitev Jupitra, ki jo opravi Ganimed, Evropa opravi dve obkrožitvi, Io pa štiri. Poleg tega Io Jupitru vedno kaže isti obraz. Gravitacijski vplivi med Evropo, Ganimedom in Jupitrom povzročajo, da se Io razteguje in ukrivlja do 100 metrov, to pa ustvarja dovolj [[toplota|toplote]] preko notranje ga [[trenje|trenja]].
 
Višine nekaterih ognjeniških izbruhov na Ii so bili izmerjene celo preko 300  km nad površino lune, s tem, da je izbruhan material na začetku dosegel [[hitrost]] približno en kilometer na sekundo. Ognjeniški izbruhi se zelo hitro spreminjajo. V samo štirih mesecih med mimoletoma vesoljskih sond [[Voyager 1]] in [[Voyager 2]] so se nekateri izbruhi ustavili in pričeli druge. Tudi okolice ognjeniških žrel so se v tem času zaradi novih nanosov vidno spremenile.
 
Obstaja še en pomemben vir energije. Io namreč preseka silnice Jupitrovega [[magnetno polje|magnetnega polja]] in s tem ustvarja [[električni naboj]]. Čeprav ta vir energije ni tako velik v primerjavi s plimnim segrevanjem, vseeno ta tok lahko prenaša preko 1000 [[giga]][[Watt]]ov z napetostjo 400 [[kilo]][[volt]]ov. S tem tudi odnaša [[ion]]izirane atome z Ie s hitrostjo 1000 kilogramov na sekundo. Zaradi hitrega vrtenja Jupitrovega magnetnega polja se ti delci odnašajo po tirnici pred Io in tako tvorijo [[svitek|torus]] zelo močnega sevanja okoli Jupitra, ki svetlo žari v [[ultravijolična svetloba|ultravijolični svetlobi]]. Delci, ki uhajajo iz tega torusa, so delno odgovorni za nenavadno veliko [[magnetosfera|magnetosfero]], saj pritiskajo navzven in jo napihujejo. Nedavni podatki iz vesoljske sonde [[Galileo (sonda)|Galileo]] kažejo, da ima mogoče Io lastno magnetno polje.
Vrstica 63:
[[Slika:Iosurface gal.jpg|thumb|left|300px|Na Ii je možno opaziti različne barve in svetlosti, kar prikazuje ta slika z izboljšanimi barvami.]]
 
V nasprotju z večino lun v zunanjem Osončju je Io v osnovni sestavi bolj podoben [[zemeljski planet|zemeljskim planetom]], ki so sestavljeni večinoma iz stopljenih [[silikat]]nih [[kamenina|kamenin]]. Nedavni podatki z vesoljske sonde ''Galileo'' kažejo, da ima Io jedro iz [[železo|železa]] (mogoče pomešanega z [[pirit|železovim sulfidom]]), polmer jedra pa znaša vsaj 900  km.
 
Ko je ''Voyager 1'' vrnil prve slike Ie v letu [[1979]], so znanstveniki pričakovali številne [[udarni krater|kraterje]], in bi z gostoto kraterjev na Iini površini lahko približno ocenili starost lune. Vendar pa so bili presenečeni, saj na Ii praktično ni bilo moč najti kraterjev zaradi obsežnih ognjeniških dejavnosti, ki znova in znova spreminjajo površje. Ker so površinske značilnosti, ki jih vidimo danes, nastale relativno nedavno, se Iino površje opisuje kot »mlado«, podobno kot zemeljsko površje. V nasprotju s tem imajo nebesna telesa s številnimi kraterskimi značilnostmi, kot je Zemljina [[Luna]], »staro« površje, saj so ostala taka več milijard let.
Vrstica 73:
Z analizo slik z ''Voyagerja'' so znanstveniki domnevali, da so tokovi [[lava|lave]] na Iinem površju večinoma sestavljeni iz različnih spojin žvepla. Kasnejše raziskave z [[infrardeča svetloba|infrardečim]] merjenjem so pokazale, da so ti tokovo mnogo prevroči za žveplo, saj so nekatere vroče točke dosegle temperature do 2000 [[kelvin]]ov, kar je 1300 kelvinov višje od [[vrelišče|vrelišča]] žvepla, čeprav je povprečna temperatura okoli 130 kelvinov. Ena od trenutnih teorij pravi, da so Iine lave iz staljenih silikatnih kamenin. Nedavna opazovanja s [[Hubblov vesoljski daljnogled|Hubblovim vesoljskim daljnogledom]] so pokazala, da je material bogat z [[natrij]]em. Na različnih področjih so lahko različni materiali.
 
Io ima redko [[atmosfera nebesnega telesa|atmosfero]], sestavljeno žveplovega dioksida in mogoče tudi drugih plinov.
 
V nasprotju z ostalimi Galilejevimi sateliti ima Io le malo ali nič [[voda|vode]]. To je verjetno zaradi tega, ker je bil Jupiter v začetkih Osončja dovolj vroč, da je uparil hlapljive elemente v bližini Ie, vendar ne dovolj vroč, da bi to storil dlje od nje.
Vrstica 87:
 
{{Jupitrove lune}}
{{Link FA|de}}
 
{{Link FA|en}}
 
[[Kategorija:Jupitrove lune]]
 
{{Link FA|de}}
{{Link FA|en}}
{{Link FA|vi}}
 
{{Link FA|als}}
{{Link FA|cs}}
 
[[als:Io (Mond)]]
[[ar:آيو (قمر)]]