Gerard Peter Kuiper: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pnp, replaced: → [[atmosfera nebesnega telesa| [[Wikipedija:AutoWikiBrowser|AWB |
|||
Vrstica 9:
Leta [[1936]] je odšel na [[Univerza v Chicagu|Univerzo v]] [[Chicago]], kjer je leta [[1943]] postal [[profesor]] [[astronomija|astronomije]]. Od leta 1936 je delal na [[Observatorij Yerkes|Observatoriju Yekes]] v [[Williams Bay, Wisconsin|Williams Bayu]] v [[Wisconsin]]u. Leta [[1937]] je postal ameriški [[državljan]].
V [[Osončje|Osončju]] je odkril veliko [[naravni satelit|naravnih satelitov]] (lun) [[planet]]ov. Bil je odličen [[spektroskopija|spektroskopist]] in leta [[1944]] je odkril, da ima največji [[Saturn (planet)|Saturnov]] satelit [[Titan (luna)|Titan]] [[atmosfera nebesnega telesa|atmosfero]], ki vsebuje [[metan]] in [[amonijak]]. To je edini naravni satelit, za katerega danes vemo, da ima atmosfero. Teorije so ga pripeljale na misel, da ima morda tudi [[Neptun (planet)|Neptunov]] satelit [[Triton (luna)|Triton]] atmosfero. Vendar je Triton tako daleč, da tega ni mogoče ugotoviti. [[masa|Mase]] drugih satelitov so premajhne, [[temperatura|temperature]] pa previsoke, da bi lahko zadržali atmosfere.
Med leti [[1947]] do [[1949]] in ponovno med [[1957]] do [[1960]] je bil predstojnik Observatorija Yerkes. Leta [[1948]] je zaznal [[ogljikov dioksid|CO<sub>2</sub>]] v [[Mars (planet)|Marsovi]] atmosferi in ugotovil, da je Marsova atmosfera sestavljena večinoma iz CO<sub>2</sub>, kar je pozneje potrdila [[vesoljska sonda]] [[Program Mariner|Mariner]]. Z raziskovanjem [[infrardeča svetloba|infrardeče svetlobe]] je pokazal, da sta Marsovi polarni kapi iz [[led]]u in ne iz zmrznjenega CO<sub>2</sub>, kot so nekateri mislili, in kar sta pozneje potrdili sondi [[Program Viking|Viking]]. Istega leta je z 2.080 [[milimeter|mm]] zrcalnim [[daljnogled]]om na Observatoriju McDonald v [[Catalina, Teksas|Catalini]] v [[Teksas]]u odkril [[Uran (planet)|Uranov]] 5. satelit [[Miranda (luna)|Mirando]], ki je najmanjša in planetu najbližja, leta [[1949]] pa majhen Neptunov 2. satelit [[Nereida (luna)|Nereido]], ki ima [[izsrednost tira|izsredni]] [[tir]]. Istega leta je postavil podobno teorijo o nastanku Osončja kot je bila [[Carl Friedrich von Weizsäcker|von Weizsäckerjeva]]. Tega leta je ustanovil in bil tudi prvi predstojnik Laboratorija za proučevanje Lune in planetov (Lunar and Planetary Laboratory) v [[Tuscon]]u v [[Arizona|Arizoni]]. Za razliko od drugih sodobnih astronomov se je Kuiper zanimal predvsem za [[Luna|Luno]] in planete.
Leta [[1951]] je utrdil in razširil Weizsäckerjevo teorijo o nastanku Osončja, ki je v osnovi delno podobna [[Pierre-Simon Laplace|Laplacovi]] in je v glavnem zamenjala dramatično sliko [[George Howard Darwin|Georga Darwina]] o tem, kako se je Luna odtrgala od Zemlje. Meglica, polna prahu in [[plin]]ov, ki je [[kroženje|krožila]] okoli mladega [[Sonce|Sonca]] je postala s časom nestabilna in se je razbila na manjše plinske oblake, ki jih je imenoval protoplaneti. Sedanji planeti so samo majhni ostanki teh protoplanetov, največji del njihove mase je odpihalo korpuskularno [[sevanje]] Sonca. [[zemeljski planet|Planeti podobni Zemlji]] se po njemu niso zelo spremenili glede na maso skozi [[geologija|geološko]] evolucijo. Velika temperatura v njihovi notranjosti je lahko posledica radioaktivnih procesov v njihovih središčih. Sateliti planetov so nastali na enak način kot planeti in so bili neodvisne zgostitve. Čeprav je njegova teorija dobro razdelana, vseeno vsebuje pomankljivosti, ki so v splošnem značilne za klasične pristope kozmogoniji. Njegovo delo je znova zbudilo zanimanje za astronomijo Osončja. Kuiper je za opazovanja pogosto uporabljal 5.080
Skušal je določiti premer [[Pluton]]a in ga je izmeril skoraj tako velikega kot je [[Zemlja]]. Tudi tu se je motil, saj je Pluton celo manjši od Lune, vendar je prvi pokazal, da je manjši kot so mislili prej.
Vrstica 22:
== Priznanja ==
=== Poimenovanja ===
Po njem se v zahvalo za njegove dosežke imenuje [[NASA|Nasin]] Kuiperjev zračni observatorij (Nasa Kuiper Airbone Observatory), z 910
Po njem se imenuje tudi domnevni [[asteroid]]ni [[Kuiperjev pas]] (oblak) okoli Osončja zunaj [[Neptun (planet)|Neptunovega]] [[tir]]a, ki je bližji od [[Oortov oblak|Oortovega oblaka]], in v katerem naj bi nastajali [[komet]]i. Pas je prvi leta [[1949]] predlagal [[Kenneth Essex Edgeworth|Edgeworth]], Kuiper pa ga je leta [[1951]] še dodatno utemeljil. V astronomiji se je dokončno utrdil šele po letu [[1980]]. Takrat so računalniške simulacije pokazale, da je v Kuiperjevem pasu najverjetnejši izvor kratkoperiodičnih kometov. Po prejšnji domnevi naj bi bil njihov izvor v bolj oddaljenem Oortovem oblaku, vendar se je izkazalo, da kometi, ki bi prihajali od tako daleč, ne bi mogli razviti svojih značilnih tirov.
Vrstica 34 ⟶ 33:
{{lifetime|1905|1973|Kuiper, Gerard Peter}}
[[Kategorija:Nizozemski astronomi]]
[[Kategorija:Planetologi]]
| |||