Ivo Andrić: Razlika med redakcijama

Po izbruhu [[vojna|vojne]] se vrne v [[domovina|domovino]]. Prispevši v [[Split]], sredi julija, ga [[Avstrija|avstrijska]] [[policija]] nemudoma aretira in zapre v [[Šibenik|šibenski]], zatem pa [[maribor]]ski [[zapor]], kjer kot [[politika|politični]] zapornik ostane do sredine marca [[1915]]. Med zidovi mariborskega zapora, v temi samice, ''ponižan od izmečkov'' intenzivno piše [[pesempoezija|pesmi]] v [[proza|prozi]].

Andrić je v [[književnost]] vstopil s [[pesempoezija|pesmima]] v [[proza|prozi]] ''U sumrak'' in ''Blaga i dobra mesečina'', objavljenima v ''Bosanski vili'' [[1911]]. leta. Pred [[Prva svetovna vojna|I. svetovno vojno]], [[junij]]a [[1914]], je v zborniku ''Hrvatska mlada lirika'' objavljenih šest Andrićevih pesmi v prozi (''Lanjska pjesma'', ''Strofe u noči'', ''Tama'', ''Potonulo'', ''"Jadni nemir"'' in ''Noč crvenih zvijezda''). Prvo knjigo verzov v prozi ''Ex Ponto'' je objavil [[1918]]. leta v [[Zagreb]]u, leta [[1920]] pa izda zbirko ''Nemiri'' v [[Beograd]]u. Vse Andrićeve [[lirika|lirske]] pesmi, ki za časa njegovega življenja niso bile izdane, so bile zbrane in objavljene po njegovi smrti, leta [[1976]] v [[Beograd]]u, pod nazivom ''Šta sanjam i šta mi se događa''.

* V prvi fazi, ki jo obeležujeta [[lirika]] in [[pesempoezija|pesmi]] v [[proza|prozi]] (''Ex Ponto'', ''Nemiri''), je njegovo doživljanje sveta obarvano z osebnim eksistencionalno-spiritualnim iskanjem, ki je bilo deloma navdahnjeno z [[literatura|literaturo]], ki jo je v tem času prebiral (npr. Kirkegor). Mišljenja [[kritik]]ov o [[umetnost|umetniških]] dosegih tega zgodnjega obdobja so deljena: medtem ko srbski kritik Nikola Mirković v njih vidi vrhunec Andrićevega ustvarjanja, pa hrvaški literarni zgodovinar Tomislav Ladan, smatra da gre za nepomembne, [[adolescenca|adolescentne]] nemire, ki odražajo piščevo nezrelost ter nimajo globlje vrednosti.