Bukolika: Razlika med redakcijama

<br /> Bukolika je zbirka desetih pastirskih/idiličnih pesmi v šestercih, ki jih je avtor napisal v treh letih okoli leta 40.

 

Avtor je podeželski svet in naravo zelo dobro poznal, sam je imel podeželje veliko raje kor mestni vrvež. Vergilijev bukolski (kmečki) svet je bogat z raznovstnimi temami, ki se prepletajo, razraščajo in ubrano stekajo v posamezne pesmi. To je živo pisan svet barv, slik, pokrajin. Prikazani so pastirji s svojimi pastirskimi navadami, ki živijo preprosto in naravno, veliko pojejo in s pesnjenjem izpovedujejo svije vsakodnevne pripetljaje, od lepih, do bridkih, tragičnih. Vergilij skozi pesmi pastirjev sanja o popolnem svetu, kjer vsi živijo v slogi, kjer so vsi ljudje zbrateni in živijo preprosto, srečno življenje – popolnoma drugače, kot je bilo v resnici: okoli pesnika je bilo mnogo prevar, krivičnosti, vojn, roparstva in sovraštva.

 

1. ekloga je pesniški dovogovor, ki poteka na mantovskempodeželju med pastirjem Titirom in nesrečnim Melibojem. Titir ponazarja Vergilija, vsega blaženega na svojem posestvecu, vteem ko si pastirja Meliboja pregnali z njegovih pašnikov in mora sedaj s trebuhom za kruhom. Z žalostnim srcem žene pred seboj ostanek svoje čredice. Ob Melibojevi brezupni usodi se tudi Titir zamisli in razžalosti. Kako naj mu pomaga? Povebi ga, naj ostane pri njem. Že lega mrak in kmalu bo prišla noč, ki pobrati vse ljudi: v njegovi koči bo za oba dovolj prostora, pa tudi kruha. Ta ekloga je poleg devete, ki je kontrapunktični (nasprotni) zasnovi njeno dopolnilo, ena najbogatejših pesmi z bukolično vergilijsko motiviko.<br />

8. ekloga (Pharmaceutria) nista posebno izvirni in skladni. V prvi prisostvuje pstir – pevec in pesnik – pevski tekmi med Tirsisom in Koridonom. Pevca opevata poljska božansktva, zatem pa obujata spomine na svoje ljubezenske prigode. V tekmi zmaga Koridom Druga (8- ekloga) ima grški naslov (Čarovnica, Zapeljivka). Pastir Damon obuja tožbo zavrnjenega ljubimca, Alfesiboj pa pripoveduje o čarovnijah, h katerim se zateče neka ženska, da bi si zopet pridobila Dafnisovo ljubezen.<br />

9. ekloga (Moeris) je snovno povezana s prvo in kakor ta obljublja neko pesnikovo izredno doživetje, seveda v čisto spremenjenih, celo nasprotnih okoliščinah. Prva se namreč nanaša na čas, ko je bil pesnik še nesporen lastnik sovje zemlje, druga na njegovo brezupno žalost, ker so ga razlastili. Meris, suženj pastirja Menakla – ta pooseblja Vergilija – se na cesti sreča s prijateljem Licidom in mu začne pripovedovati , kako so ga nasilno pregnali s posestva in kako bi kmalu plačal z življenjem, ker je branil svojo zemljo. Pastirja hvalita svoja gospodarja in obujata spomine na lepe verze, ki jima jih je ta prebiral za zabavo. Deveta ekloga je pravi biser Vergilijevega bukoličnega ustvarjanja.<br />