Apolon in Dafne: Razlika med redakcijama

Fojbos (ali [[Apolon]]) je nekoč razžalil [[Kupid]]a rekoč, da je [[lok (orožje)|lok]] naprava, primerna le za njegova ramena. Tako se je Kupid Fojbosu maščeval in ga zadel s puščico, ki povzroča ljubezen, v [[nimfa|nimfo]] [[Dafna|Dafno]] pa je ustrelil puščico, ki ljubezen prežene. Fojbos se je nemudoma zaljubil v nimfo, ki pa mu ljubezni ni vračala. Ker ni marala ljubiti nikogar, je očeta prosila, naj ji dovoli uživati večno deklištvo. Oče je njeni prošnji ustregel, a jo posvaril, da je njena lepota v nasprotju z njenimi željami. Fojbos pa Dafne ni mogel pozabiti. Hrepenel je po njeni ljubezni, nimfa pa se ga je ogibala. Nekoč je bežala pred njim in ko je povsem onemogla, je zaprosila očeta, naj jo spremeni in Dafna se je hipoma preobrazila v [[navadni lovor|lovoriko]]. A tudi tako je Fojbos nimfo ljubil in lovorika je postala njegovo [[drevo]].

Najznamenitejšo [[antika|antično]] zgodbo Apolona in Dafne, ki je bila zgled kasnejšim umetniškim upodobitvam, je zapisal [[rim|rimski]]ski pesnik [[Publij Ovidij Naso]] v svojih ''[[Metamorfozah]]''. Stenske poslikave z motivom Apolona in Dafne so nastajale že v 1. st. n. št. v [[Pompeji]]h. Eno takih poslikav so odkrili tudi v hiši ''Casa dei Vetti''. V antiki so bile poleg stenskih poslikav z mitološkimi vsebinami priljubljene tudi poslikave na vazah in [[mozaik]]i. Motiv Apolona in Dafne pa se je pojavljal tudi na [[tapiserija|tapiserijah]]h.

Okrog leta 1513 je Apolona in Dafno naslikal florentinski slikar Jacopo Pontormo. [[Renesansa|Renesančno]] sliko Dafnine preobrazbe (po zgledu Ovidijevih ''Metamorfoz'') je naslikal [[Italija|italijanskiitalija]]nski umetniki Antonio Benci (Pollaiuolo).<ref>Nacionalna galerija, London: http://nationalgallery.org.uk/paintings/antonio-del-pollaiuolo-apollo-and-daphne </ref> Istemu motivu se je posvetil tudi beneški slikar [[Paolo Veronese|Paolo Caliari (Veronese)]].<ref>The San Diego museum of art: http://www.sdmart.org/art/exhibit/old-masters-new-light</ref> Na platno pa sta zgodbo Apolona in Dafne prenesla tudi italijanski slikar Domenico Zampieri in [[Anglija|Anglež]] [[John Wiliam Waterhouse]] (1908).<ref>JW Waterhouse: http://www.johnwilliamwaterhouse.com/pictures/apollo-daphne-1908/</ref> Motivu boga in nimfe se ni izognil niti [[Francija|Francos]] Nicolas Poussin, ki je najprej upodobil Dafnino preobrazbo v lovor (1625), leta 1664 pa še sliko Apolonove zaljubljenosti v nimfo, na kateri Dafna objema svojega očeta.<ref>Nicolas Poussin, The complete works: http://www.nicolaspoussin.org/</ref>

Pogost [[motiv]] v [[umetnost]]i je bil poleg Dafnine preobrazbe v lovor tudi nimfin beg pred Apolonon. V taki podobi se je dala naslikati tudi [[Paolina Borghese]], [[Napoleon]]ova sestra, poročena s [[Camillo (Filip Ludvik) Borghese|Camillom Borghese]].<ref>Camillo (Filip Ludvik) Borghese (Rim, 19. julij 1775 – Firence, 9. maj 1832) je bil princ Sulmona (Abruzzo) in Rossana (Kalabrija), vojvoda in princ Guastalle (Emilija - Romanja) ter član družine Borghese, bolje poznan kot svak Napoleona I. </ref> Še danes je pomen te [[slika|slike]], ki jo je v 18. stol ustvaril Francoz [[Robert Lefèvre]], neznan, a vse kaže, da Camillo ni izpolnjeval vseh zakonskih dolžnosti in so zato Paolino obkrožali številni ljubimci, ki pa jih je le stežka skrivala. Paolino v podobi nimfe Dafne bi torej lahko razumeli kot podobo nedolžne in neomadeževane ženske, saj se je Dafna spremenila v lovor ravno zato, da bi lahko ohranila svojo čistost in nedotakljivost.

* NASA, Program Apollo: http://www.nasa.gov/mission_pages/apollo/index.html

* Web Gallery of Art, Robert Leferve: http://www.wga.hu/frames-e.html?/html/l/lefevre/pauline2.html