Književnost nove romantike: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Viri: - slog |
|||
Vrstica 9:
Večino novoromantičnih teženj je poznala že književnost romantike, vendar jih je šele nova romantika vsestransko razvila in pritirala do skrajnosti. Razvila je predvsem dve smeri:
* '''senzualno smer''', kjer je gojila izjemno čutnost in čustvenost ter ji iskala čimbolj rafiniranega izraza s pomočjo vidnih, slišnih in drugih čutnih vtisov in
* '''spiritualno smer''', kjer je ustvarila [[simbol
V obeh smereh je bil glavni namen nove romantike prikazovati izjemno, enkratno notranje življenje, ki naj s svojim čutnim, čustvenim in duhovnim bogastvom pomeni protiutež sodobni meščanski stvarnosti. Glede na dvojno usmerjenost nove romantike je mogoče v nji razlikovati dvoje smeri, ki so običajno imenovane dekadenca in simbolizem.
* '''Dekadenca'''
Pojem [[dekadenca]] ([[francoščina|fran.]] ''décadence''; propad) označuje smer nove romantike, ki se je iz meščanske družbe in njene kulturne poprečnosti umikala v pudarjeno gojenje individualnosti, čutnega in čustvenega življenja. Zarodke dekadence je mogoče opaziti že v književnosti romantike, npr. pri [[Byron]]u, [[Alfred de Musset|Mussetu]], [[Heinrich Heine|Heineju]], [[Nikolaus Lennau|Lennauu]], zlasti pa [[Poe
* '''Simbolizem'''
Vrstica 57:
== Pripovedništvo ==
Pripovedna proza novi romantiki ni bila najbolj primerno izrazno sredstvo, zato so njena dela v tej književni zvrsti precej redka. Bolj kot obširni [[roman]] so ji ustrezala krajše prozne zvrsti - [[novela (književnost)|novela]], [[Črtica (književnost)|črtica]], [[pravljica]]. Snov so ji bila dekadenčna čutna in čustvena stanja, pravljični domišlijski in eskotični motivi, pa tudi simbolno fantastična ali sanjska dogajanja.
Začetnik novoromantičnega pripovedništva je bil francoski pisatelj [[Joris-Karl Huysmans]], ki je v dekadenčnem romanu ''Narobe'' (A rebours, 1884)prvi ustvaril lik dekadnčnega individualista. Pripovedništvo nove romantike so v različnih smereh gojili Rodenbach v Belgiji, D'Annunzio v Italiji, nemško in poljsko pišoči [[Stanisław Przybyszewski]] in drugi. Najuspešneje pa se je uveljavilo v književnem delu O. Wilda. Novoromantičnemu pripovedništvu je bil od sodobnikov blizu [[Anatole France]], ki je v svojih delih družil prvine realizma z dekadenčnimi.
Vrstica 64:
Podobno kot v romantiki se je nova romantika uveljavika v [[dramatika|dramatiki]] samo deloma, najuspešneje v lirski in knjižni drami. V snovi in idejah prevladujejo bodisi dekandenčni motivi iz sodobnega meščanstva in aristokratskega okolja ali pa simbolistične vizije o silah, ki se skrivajo za vsakdanjo resničnostjo in jih je v [[gledališče|gledališču]] mogoče prikazovati samo s pomočjo abstraktnih likov, pravljičnih dogodkov in simboličnih prispodob.
Novoromantični dramatiki sta v dramatiki 19. stol. pripomogla do največjega razcveta [[Oscar Wilde]] in [[Maurice Maeterlinck]]. V dramskih delih Wilda so se uveljavila predvsem dekadenčna stremljenja. Gledališko učinkovit izraz jim je ustvaril v svojih kontraverzacijskih [[komedija
Poleg pesmi in [[esej
Ob Wildu in Maeterlincku so v devedesetih letih k razmahu novoromantične dramatike pripomogli zlasti starejši, iz realizma in naturalizma izhajajoči avtorji - Ibsen, Hauptmann in Strindberg. V Italiji je gojil dekadenčno in simbolistično dramatiko D'Annunzio, v Avstriji pa zlasti A. Schnitzler.
| |||