Ta [[imperator]]ski naziv je značilen za področje [[Zahodna Evropa|Zahodne]] in [[Srednja Evropa|Srednje Evrope]] ter za področja, ki so bila pod [[Stari Rim|rimskim]] oz. [[BizancBizantinsko cesarstvo|bizantinskim]] vplivom. Naziv izhaja iz imena [[Stari Rim|rimskega]] [[diktator]]ja [[Julij Cezar|Julija Cezarja]].
Iz imena cesar so nastala podobna imena za vladarje, npr. [[car]] in [[kaiser|kaiser]].
Je najvišji vladarski naziv, ki obstaja od Julija Cezarja dalje, in je imel skozi zgodovino različne pomene. V [[rimski imperij|rimskem imperiju]] se je uporabljal za vladarje do propada [[Zahodno rimsko cesarstvo|Zahodnega cesarstva]] 476 in v [[Vzhodno rimsko cesarstvo|vzhodnem delu]] – Bizantinski državi do propada 1453. Na zahodu se je naziv nadaljeval s kronanjem [[Karel Veliki|Karla Velikega]] 800 ter se kasneje povezal z nemško kraljevsko častjo pod [[Oton I. Veliki|Otonom Velikim]] 962. Do Friderika Velikega 1452 so cesarje kronali papeži v Rimu. Naziv je v Franciji prevzel [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]] 1804 in pozneje njegov nečak [[Napoleon III.]] 1852 – 1877, v Avstriji pa [[Franc I. Habsburško-Lotarinški|Franc II.]], ki se je moral pod pritiskom Napoleona začasno odreči cesarski kroni. V Rusiji se je na tradicijo bizantinskega cesarstva navezal vladar [[Peter Veliki]], ki si je 1721 dodelil naziv car. Britanski kralji so med 1877 – 1947 nosili naziv cesarjev Indije, Habsburžan [[Maksimilijan Mehiški|Maksimilijan]] si je med 1864-67 nadel ime mehiški cesar. Po nastanku nemške države se je pruski kralj tudi imenoval cesar, do poraza v [[Prva svetovna vojna|1. svetovni vojni]], ko je bilo ukinjeno nemško cesarstvo. Leto prej je bil med revolucijo v Rusiji odstavljen zadnji car. Tudi vladarje Japonske, Kitajske in Irana so v zahodnem svetu poimenovali cesarje.
