Francoska Četrta republika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
pp, + sestava 1. Zbora poslancev |
→Oblikovanje Četrte republike: + volitve junij 1946 |
||
Vrstica 77:
=== Prva Zbornica poslancev ===
Začasna vlada Republike Francije se je 21. oktobra 1945 odločila izvesti dvojni referendum o vprašanju institucij in parlamentarnih volitev. Prvo referendumsko vprašanje je bila privolitev v novi ustavodajni zbor ob pozitivnem rezultatu več kot 96% ZA, drugo vprašanje je bilo namenjeno omejitvi moči Zbora ob dvotretjinskem rezultatu ZA. Volitve, izvedene na isti dan kot referendum, so prinesle uspeh trem glavnim strankam: Francoski komunistični partiji (Parti communiste français - PCF), ki je vlekla svoj ugled kot odporniške organizacije iz časa druge svetovne vojne, Narodno republikanskega gibanja (Mouvement républicain populaire - MRP), navdahnjenega s krščansko demokracijo, in Socialistični stranki (Parti socialiste - SFIO). Te so se posledično združile v enotno vladajočo silo, imenovano tripartizem. Tradicionalna desnica in radikali, ki so vladali pred drugo svetovno vojno, so se znašli v stanju razpadanja.▼
[[Slika:Assemblée-nationale-1945.png|350px|right|thumb|Grafična projekcija sestave prvega Zbora poslancev po volitvah 1945
{{Legenda|#C00000|[[Komunistična partija francije|PCF]]: 26,2 % glasov, 159 sedežev}}
Vrstica 86 ⟶ 84:
{{Legenda|#0080FF|"[[Modérés]]" (desnica): 15,6 % glasov, 53 sedež}}
{{Legenda|#f0f0f0|ostali: 0,7 % glasov, 7 sedežev}}]]
▲Začasna vlada Republike Francije se je 21. oktobra 1945 odločila izvesti dvojni referendum o vprašanju institucij in parlamentarnih volitev. Prvo referendumsko vprašanje je bila privolitev v novi ustavodajni zbor ob pozitivnem rezultatu več kot 96% ZA, drugo vprašanje je bilo namenjeno omejitvi moči Zbora ob dvotretjinskem rezultatu ZA. Volitve, izvedene na isti dan kot referendum, so prinesle uspeh trem glavnim strankam: Francoski komunistični partiji (Parti communiste français - PCF), ki je vlekla svoj ugled kot odporniške organizacije iz časa druge svetovne vojne, Narodno republikanskega gibanja (Mouvement républicain populaire - MRP), navdahnjenega s krščansko demokracijo, in Socialistični stranki (Parti socialiste - SFIO). Te so se posledično združile v enotno vladajočo silo, imenovano tripartizem, in soglasno potrdile [[Charles de Gaulle|de Gaulla]] za predsedujočega. Tradicionalna desnica in radikali, ki so vladali pred drugo svetovno vojno, so se znašli v stanju razpadanja.
Sledile so pomembne razprave o novi četrti ustavi. Med glavnimi strankami je bil načelen dogovor o parlamentarnem sistemu vladanja s tem, da so se komunisti in socialisti nagibali k enodomnemu parlamentu, od katerega bi bile odvisne vse druge ustanove, medtem ko so krščanski demokrati dali prednost dvodomnemu parlamentu z močnejšo izvršilno oblastjo. Ob prevladujoči odločitvi k parlamentarnemu sistemu vodenja (in s tem proti predsedniškemu sistemu) je začasni predsednik vlade de Gaulle 20. januarja 1946 odstopil s položaja predsednika.
Prvi osnutek stave je bil sprejet 19. aprila 1946 z glasovi komunistično - socialistične večine s predvidenim enodomnim parlamentom, ki ne bi izvolil le vlade temveč tudi predsednika države. Poleg tega bi imel bodoči Conseil de l'Union française kot predstavnik prekomorskih ozemelj le posvetovalno funkcijo. V osnutku so bile z 39 členi podane ne samo državljanske in politične pravice temveč tudi ekonomske in socialne pravice. Na referendumu 5. maja je bil osnutek ustave zavrnjen s 53% glasov proti (ob 80,7% volilni udeležbi), s čimer je bila poslanska zbornica ponovno pozvana, naj v sedmih mesecih pripravi novo ustavo, posledično je prišlo tudi do podaljšanja začasne vlade, ki jo je po de Gaullu prevzel socialist [[Félix Gouin]].
=== Druga Zbornica poslancev ===
[[Slika:Assemblée-nationale-1946-1.png|350px|right|thumb|Grafična projekcija sestave drugega Zbora poslancev po volitvah junija 1946
{{Legenda|#73C2FB|[[Narodno republikansko gibanje|MRP]] : 28,2 % glasov, 166 sedežev}}
{{Legenda|#C00000|[[Komunistična partija Francije|PCF]] : 25,9 % glasov, 153 sedežev}}
{{Legenda|#FF0000|[[SFIO]] : 21,1 % glasov, 128 sedežev}}
{{Legenda|#0080FF|[[Modérés]] : 12,8 % glasov, 78 sedežev}}
{{Legenda|#FFD1DC|[[Zbor levih republikancev|RGR]] : 11,6 % glasov, 52 sedežev}}
{{Legenda|#f0f0f0|ostali : 0,1 % glasov, 9 sedežev}}]]
Zaradi zavrnitve osnutka ustave so bile za 2. junij organizirane nove volitve, ki pa niso bistveno spremenile moči v poslanski zbornici. PCF je ohranila 26% glasov, z 28,2% glasov jo je prehitela MRP, medtem ko je SFIO prejela 21% glasov. Novi predsednik vlade je tako postal krščanski demokrat [[Georges Bidault]], še vedno pa je obeljal tripartizem.
[[Kategorija:Zgodovina Francije]]
| |||