1. Mojzesova knjiga: Razlika med redakcijama

Poznamo še ''psevdoepigrafsko'' delo, [[Apokrif Geneze]] (ni priznan z nobenim kanonom ali zapisom), eno najpomembnejših del esenskih [[Judje|Judov]], katerih del knjižnice je bil odkrit leta [[1947]] v jamah [[Qumran]]a blizu [[Mrtvo morje|Mrtvega morja]] ([[Kumranski rokopisi]]). Zadnji od sedmih zvitkov, ki so bili najdeni v ''Jami I.'' je tudi najslabše ohranjen. Raziskave celotnega zvitka so pokazale, da je to zbirka apokriptičnih polepšav oseb iz Geneze in ne, kakor so sprva mislili, dolgo izgubljena »[[Lamehova apokalipsa]]«. Zvitek je sestavljen iz štirih delov: zgodba o [[Lameh]]u (''stolpci 1-5''), zgodba o Noetu (''stolpci 6-15''), tabela Narodov (''stolpca 16 in 17'') in zgodba o Abrahamu (''stolpci 18-22''). To delo je lep primer esenske [[Biblija|biblične]] [[eksegeza|eksegeze]] in kaže veliko podobnost s psevdoepigrafsko ''Knjigo Jubilejev'' (ki predstavlja zelo domiselno verzijo Geneze). Čeprav se njuni izračuni razlikujejo, imata knjigi skupen interes v [[koledar]]ju. Ker zvitek vsebuje besedilo, ki se nanaša na tisto, najdeno v Prvi Enohovi knjigi, obstaja možnost, da je Apokrif Geneze vir za Knjigo Jubilejev in 1. Enohovo knjigo. (Napisan je bil v [[Palestina|Palestini]] v [[aramejščina|aramejščini]] in je najzgodnejši primer psevdoepigrafskega dela v tem [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezik]]u. Zelo pomemben je za študij lingvističnega razvoja. Napisan je ali v 1. stoletju pr. n. š. ali v [[1. stoletje|1. stoletju]] n. š.)