|
*[[Stiški samostan]]
* [[seznam naselij v Sloveniji]]
'''<big>Starejša zgodovina</big>
'''
Načrt prazgodovinskega naseljaŠirše okolje današnjega naselja Stična je vzbujalo pozornost plemenskih skupnosti in ljudstev že pred dobrimi tremi tisočletji. Arheološka izkopavanja dokazujejo, da so se tod približno v 13. stoletju pr.n. š. naselili Iliri, ki so se s to zemljo spojili, jo začeli obdelovati in tako na tem območju ustvarili prve temelje civilizacije. Arheološke najdbe tudi pričajo, da je ilirska civilizacija dosegla višek po letu 600 pr.n.š. Lahko bi se reklo, da podroben opis najdišč Dolenjske in Posavja predstavlja prazgodovino celotne Slovenije v tistem obdobju.
Osrednjo naselbino - Veliko gradišče -, ki ga domačini imenujemo tudi Ilirsko mesto ali Cvinger, so zgradili na Viru pri Stični. Gradišče je bilo za tisti čas razmeroma veliko, 800 krat 400 m, kar je bilo celo več, kot je merila z obzidjem obdana rimska EmonaIzkopavanja Stična 1971
Sestavni del stiškega gradišča je bilo tudi veliko gomilsko grobišče s približno 100 gomilami. V vsaki gomili je pokopanih približno 100, v kakšni tudi do 300 trupel. Arheološka raziskovanja so pokazala, da je naselje živelo skoraj 800 let, nekako od leta 800 pr.n.š. do prihoda Rimljanov, okrog leta 30 pred Kr.
Upadanje velike moči Ilirov so sprožili keltski vdori, okrog leta 300 pr.n.š., ki so med ilirskimi plemeni porušili ravnotežje in jih v vsakem pogledu oslabili. Keltska vloga na našem ozemlju je še slabo raziskana, a dejstvo je, da so velike ilirske postojanke, kakršni sta bili Stična in Magdalenska Gora, začele izgubljati svoj pomen, ilirska in keltska ljudstva pa sta se začeli stapljati v novo, naprednejšo ciivilizacijo.
Valvazor StičnaLeta 35 pr.n.š. je Dolenjska prišla pod rimsko oblast, kot ena od provinc, ki je z agrarnimi produkti oskrbovala mogočni Rim. Mnogo ljudi se je tedaj naučilo brati in pisati, torej je Rim našim krajem omogočil tudi velik kulturni napredek. A v 3. st. je rimski imperij zaradi gospodarske in finančne krize ter spričo vpadov germanskih ljudstev začel propadati, kar je pomenilo konec romanizacije našega ozemlja.
Kako so to pokrajino časovno naseljevali Slovani, je še neraziskano. Gotovo pa je, da je Stična svetu postala znana v 12. stoletju, leta 1136, ko je oglejski patriarh Peregrin I. ob podpori grofov višnjegorskih ustanovil samostan, ki je bil vse fevdalno obdobje gospodarsko in kulturno središče tega območja. Stiški menihi so na svojih posestvih začeli uvajati novo tehnologijo v poljedelstvu, sejali so kakovostnejše sorte žit, pojavile so se nove pasme živine, začela se je razvijati trgovina.
Samostan je bil središče vsesplošne ustvarjalnosti, Valvazor Stičnakrona vsega pa je bil sloviti Stiški rokopis, 1428, za Brižinskimi spomeniki in Celovškim rokopisom tretji najstarejši zapis v slovenskem jeziku. Prvi del rokopisa, sestavljenega iz štirih besedil, je v gotici izpisal cistercijan češkega rodu, drugi dve besedili pa verjetno njegovi učenci. Dokument hranijo v Narodni univezitetni knjižnici v Ljubljani.
Gospodarski razcvet Stične je kmalu zatem, še v 15.stoletju, zaradi vpadov Turkov začel upadati; Turki so leta 1471 Stično celo požgali. Tedanja državna skupnost se je na vpade odzvala tako, da je ob strateških poteh podpirala graditev obrambnih mestnih naselbin. Tako se je v 16. stoletju tudi stiški samostan spremenil v pravo trdnjavo. Kraj si je počasi opomogel in v 17. stoletju se je gospodarstvo spet postavilo na noge, ponovno pa je vzcvetela tudi kultura. Med leti 1593 in 1784 je v Stični nastala ena najstarejših šol, tu je prav tako delovala edina glasbena šola na Slovenskem.
Konec 18. stoletja je Jožef II. Stično skupaj z drugimi samostani razpustil. Dobrih sto let so bila nato samostanska poslopja uporabljana za vse mogoče namene. V poslopja so se tako med drugim naselili državni uradi in šola.
Leta 1998 pa je cistercijanski red celoten samostan spet pridobil zase in odtlej spet služi zgolj namenu, za katerega je bil pred slabimi 900 leti tudi ustanovljen.
Stiški rokopis
Stiški rokopisStiškemu rokopisu z drugim imenom rečemo tudi Ljubljanski rokopis. Je zapis štirih slovenskih cerkvenih besedil in glos, ki so nastali v prvi polovici 15. stoletja v cistercijanskem samostanu v Stični. Besedila so bila zapisana v latinski rokopisni knjigi, ki vsebuje traktat o husitih, besedila pridig in načrte zanje, legende o svetnikih in zglede iz njih, zapiske in dodatke. Na zadnjih straneh je okrog 1428 leta češki pisec zapisal slovensko molitev pred pridigo (predpridižni klic oz. invokacijo k sv. Duhu, Mariji in svetnikom) Milost ino gnada ter Marijino molitev Salve regina (Česčena bodi kraleva). Leta 1440 pa je mlajši slovenski pisec ob zaznamku velikonočne nedelje pripisal začetno kitico velikonočne pesmi (Naš Gospud je od smerti vstal) in različici splošne spovedi (Ja se adpovem hudiču). Ker se je pri prepisovanju zmotil, je obrnil list in začel znova. V knjigi je še latinsko-slovenski glosarček s sedmimi iztočnicami, ki pomeni začetek slovenskega slovaropisja. Stiški rokopis je bil odkrit v Študijski knjižnici za Kranjsko v Ljubljani sredi 19. stoletja. O njem je prvi poročal Fran Miklošič. V celoti ga je z jezikovno analizo objavil Vatroslav Oblak, Ivan Grafenauer pa poudaril njegovo kulturno vrednost. Rokopis hrani NUK v Ljubljani.
Stiški rokopis je pisan v okrogli češki bastardi. Besedila jezikovno izkazujejo dvojno narečno osnovo: starejša zapisa sta glasoslovno bližje Rateškemu rokopisu, pravopisno in jezikovno pod vplivom češčine (tudi v iztočnicah), mlajša pa dolenjskemu narečju in poznejšemu Trubarjevemu jeziku. Obrazec splošne spovedi kaže na povezavo s 3. brižinskim spomenikom, vendar z drugačno slogovno podobo. Opazna je motivna podobnost z nemškimi predlogami, verz velikonočne pesmi je večkrat dvodelna dolga vrstica (velikonočni kirielejson).
(Enciklopedija Slovenije 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. Str. 319)
''''''
<big>
Stična med obema vojnama</big>''''''
Starejša zgodovina Stična med obema vojnama Druga svetovna vojna Samostan
Kulturno društvo Stična Godba Stična Stična točka (Jama) Stiški kvartet Muzej krščanstva
Lovska družina Gasilsko društvo Društvo upokojencev Stična Športna društva Turistično društvo Stična
Turistične kmetije
Knjižnice Podružnična šola Stična Osnovna šola Stična Srednja šola Josipa Jurčiča Prireditve
Zvone Lavrič
Pevski zbor SticnaDesetletje po tem, ko se je polegel hrup prve svetovne vojne, je utrip na Dolenjskem spet postal živahen in prešeren, četudi je mnoge ljudi pestila revščina in brezposelnost. Nove ideje, ki so vzniknile po svetu, so dosegle tudi deželo Desetega brata. Osnovane so bila sokolske organizacije, gledališke skupine, jamarska društva, jadralni klub pa seveda pevski zbori. Najodmevnejši je bil gotovo stiški moški pevski zbor, ki so ga pretežno sestavljali preprosti fantje in možje iz Stične in bližnje okolice, iz kakšne družine tudi po dva ali trije. V prenekateri hiši v Stični še dandanes hranijo fotografijo zbora, sijajen dokument tistega časa in ustvarjalnega vzdušja.
V letih 1934-39 je v Stični delovala Jadralna skupina Jadralna skupina StičnaStična, ki jo je ustanovil takratni stiški učitelj, Ljubljančan Lado Ambrožič, vsestranski organizator in pobudnik kulturnoprosvetnega ustvarjanja in pronicljiv opazovalec političnega dogajanja v predaprilski Jugoslaviji. Jadralno skupino so poleg Ambrožiča sestavljali napredni ljubljanski študentje in konstruktorji ter domačini, tako Milivoj Jadralna skupina StičnaŠircelj, Božo Učakar, Albert Grobler, Slavko Lampret, Jože Perme, Ludvik Starič, legendarni motociklistični dirkač, v svetu znan kot Leteči Kranjec, in še nekateri drugi.
Glavne in zahtevnejše dele letal je izdelal tukajšnji mizar Jože Perme, po domače Mežnarjev Jože, ljubitelj knjig in vnet prebiralec Karla Maya. Ambrožič je na Blokah naskakoval državni jadralni rekord, 10 ur in 47 minut, vendar je bil prekratek za pičlih 12 minut.
Prevoz letala na NogradJadralna letala so bila seveda tisti čas za sleherni kraj in seveda tudi za Stično velikanska atrakcija; pri vsakem prevozu letal na Nograd in pri vzletanju je sodelovala mala množica fantov, mož in mladeži, razstavljeno letalo pa je v hrib s konjsko vprego vozil domačin Pungeršček. Delovanje stiške jadralne skupine je zamrlo tik pred drugo svetovno vojno.
(Ludvik Starič: Kragulje gnezdo, Mladinska knjiga, 1957, str.14-41; Lado Ambrožič ml. Novljanovo stoletje, Založba Modrijan, Ljubljana, 2006, str. 52-96).
'''<big>Druga svetovna vojna</big>'''
Starejša zgodovina Stična med obema vojnama Druga svetovna vojna Samostan
Kulturno društvo Stična Godba Stična Stična točka (Jama) Stiški kvartet Muzej krščanstva
Lovska družina Gasilsko društvo Društvo upokojencev Stična Športna društva Turistično društvo Stična
Turistične kmetije
Knjižnice Podružnična šola Stična Osnovna šola Stična Srednja šola Josipa Jurčiča Prireditve
Zvone Lavrič
Topografski načrt sovražnikove postojabke v StičniStična s širšo okolico se je na okupacijo odzvala spontano in odločno, v organizacijskem smislu razvejano in mobilizacijsko. Narodnoosvobodilno gibanje tod ni nastalo šele leta 41, ampak že prej, v politično aktivnem družbenem okolju, protifašistični boj pa je bil deležen nesporne podpore prebivalstva tudi spričo največjih tveganj. Vključilo se je vse, kar je bilo naprednega, ljudje so delovali kot aktivisti, nemalo pa jih je odšlo v partizanske enote. Davek ni bil majhen: veliko jih je padlo, mnoge so odpeljali v fašistična koncentracijska taborišča, požgane so bile domačije. Število in imena padlih na obelisku v samem središču Stične spominjajo in opominjajo na čas velike narodove preizkušnje.
Že konec julija 1941 so na območju Višnja Gora – Stična – Krka Poškodovan samostan Stičnaustanovili okrožni odbor OF za Stično, politično platformo za oborožen odpor proti okupatorju. Kmalu za tem, 17. avgusta, pa je bila na pobudo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet na Mihelci pri Primskovem ustanovljena Stiška četa, ki so jo sprva sestavljali v glavnem Ljubljančani, tem pa so se pridružili fantje in možje iz vseh okoliških vasi, od Suhe krajine, Ivančne Gorice, Vira, Šentvida, Radohove vasi, Temenice, Višnje Gore pa do Potoka ter Velike Dobrave in Pristave v severnem delu stiškega političnega okrožja, kjer je potekala okupacijska nemško-italijanska meja. Spomladi 1942 je bil za komandirja Stiške čete imenovan domačin Jože Kovačič, po njem se je enote prijelo ime Jožetova četa; Kovačič je kasneje kot borec II. grupe odredov padel v bojih pri Tujem grmu v bližini Janč in bil po vojni proglašen za narodnega heroja. Stiška četa je bila ustanovljena med prvimi enotami narodnoosvobodilne vojske Slovenije in bila prva partizanska enota na tem območju.
Poškodovan samostan StičnaPomembno, a drugačno vlogo med vojno je odigral stiški samostan; v svojem okolišu je imel velik vpliv, žal pa se je ob okupaciji opredelil tako kot osrednja slovenska cerkvena ustanova v Ljubljani. 27.junija 1941 je samostan obiskal predstavnik fašistične civilne oblasti Emilio Grazioli in se sestal z opatom dr. Avguštinom Kostelcem. Cistercijanski samostan v Stični je kmalu postal središče belogardističnega delovanja za ta del Dolenjske, kjer je deloval poseben pododbor Slovenske legije za območje med Suho krajino in tedanjo nemško-italijansko okupacijsko mejo.
Poškodovan samostan StičnaStična je bila tako rekoč vse do konca vojne pomembna okupatorjeva postojanka, najprej italijanska, nato nemška oz. domobranska. Domače prebivalstvo se s tujo vojsko ni kaj veliko družilo, bile pa so tudi izjeme in tako so sodelavci VOS, v času, ko je bila v Stični italijanska postojanka, likvidirali tri domnevne izdajalce. Ob kapitulaciji fašistične Italije so se tako imenovane vaške straže iz postojank med dolenjsko železniško progo in nemško mejo, ki so zdaj izgubile vojaško zaslombo, večinoma zbrale prav v Stični in se 9. septembra združile v samostojen bataljon. A že naslednji dan jih je zajela in razorožila Cankarjeva brigade, ki se je v Stično (Ivančno Gorico) pripeljala kar z vlakom in presenetila vodstvo belogardistov.
Poleti 1944 je nemški okupator ob dolenjskih prometnih žilah razvil dva centra in ju močno okrepil; to sta bila center v Novem mestu in vozel domobranskih postojank v Šentvidu pri Stični, v Stični in v Višnji Gori; te postojanske so imele skupaj kar pet manevrskih bataljonov. V Stični je tako deloval 1. bataljon, ki mu je sprva poveljeval major Ladislav Križ.
Poškodovan samostan StičnaTako je nastalo na tem območju močno udarno domobransko jedro, ki je do konca vojne, skupaj z nemškimi policijskimi enotami, napadalo partizansko ozemlje. Nemški general Erwin Rösener, višji vodja SS in policije, je konec avgusta 1944 s posebnim odlokom potrdil pomen domobranskega vozlišča okoli Stične, ko je ukazal, da se v Stični ustanovi šola za boj proti partizanom, ki jo je vodil nemški stotnik Erich Schumacher. Stiška domobranska postojanka je bila trn v peti narodnoosvobodilnemu gibanju, zato so jo partizanske enote nekajkrat poskušale likvidirati, a brez uspeha.
Najodmevnejši medvojni dogodek v Stični pa se je zgodil zadnjo nedeljo Vida Tauferv avgustu 1944, ko se je Gubčeva brigada odločila za nenavadno diverzantsko akcijo proti štabu domobranskega bataljona v Stični, ki je bil nastanjen v tamkajšnji občinski zgradbi. Brigadni minerci so Mariji Grmovšek iz Dolnjih Prapreč izročili paket za poveljnika bataljona, majorja Ladislava Križa. Pošiljko je v štab odnesla skupaj s svojo sestrico Božo Grmovšek. Spričo odsotnosti komandanta Križa sta paket izročili nadporočniku Dragu Banu ter počakali, da jima je izročil potrdilo o prejemu. A ob odpiranju paketa je nastala strahovita eksplozija, ki je malodane odtrgala vso severno polovico dvonadstropne občinske stavbe. Podatki o številu mrtvih se med seboj precej razlikujejo; po eni od različic naj bi bilo ubitih šest domobrancev, po drugi pa le Križev namestnik. Deklici, prinašalki peklenskega stroja, ki seveda nista vedeli, kaj je bilo v paketu, pa sta bili ranjeni in prepeljani v bolnišnico. – Dogodek je pomemben tudi zaradi tega, ker je v drugem nadstropju občinske hiše tedaj stanovala slovenske pesnica Vida Taufer, ki je bila v Stični učiteljica od leta 1928 do 1944. Ob eksploziji jo je vrglo v zaboj za premog in na njeno srečo je med ruševine na dvorišču pristala brez omembe vrednih poškodb.
Jože Šeme: Opis revolucionarnih dogajanj v okrožju Stična v prvem delu obdobja narodnoosvobodilnega gibanja, Borec 6/7, 1986, str. 321-351; Ivan Ferlež: Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942, Knjižnica NOV in POS 2, Ljubljana, 1972, str. 148 in 422; Franček Saje: Belogardizem, druga, dopolnjena izdaja, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1952, str. 57 in 455; Lado Ambrožič-Novljan: Gubčeva brigade, Knjižnica NOV in POS 8, Ljubljana, 1972, str. 331, 742 in 743; Boris Mlakar: Slovensko domobranstvo 1943-1945, Slovenska matica v Ljubljani, 2003, str.177; Milena Vrenčur, Ivan Križnar: V navzkrižnem ognju, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1997, str. 336; Klasje, časopis občine Ivančna Gorica, 17.oktober 2009).
[http://www.e-sticna.si http://www.e-sticna.si/index.php?p=1_4_Zgodovina]
{{SloNaselje-stub}}
|
