Zločin in kazen: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VolkovBot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: az:Cinayət və cəza
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m pp AWB
Vrstica 32:
Roman je v slovenščino prevedel [[Vladimir Levstik]] leta [[1908]]. Avtor najnovejšega slovenskega prevoda je [[Marjan Poljanec]], založba [[Mladinska knjiga]], [[Ljubljana]] 1997, 2005.
 
Revni študent Rodion (Rodja) Romanovič Raskolnikov zagovarja teorijo, da se ljudje delijo na uši, ki niso zmožne velikih dejanj in na redke posameznike, ki so dovolj močni, da lahko vzamejo pravico v svoje roke in lahko zagrešijo tudi zločin, če se jim to zdi potrebno. Tak [[zločin]] je upravičen, če je v prid celotnemu občestvu. Raskolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa "»mora"« ubiti še njeno sestro Lizaveto. Z umorom si hoče dokazati, da spada med tiste posameznike, ki lahko spreminjajo svet. Za vzor si vzame [[Napoleon]]a. Umor se mu sicer posreči, a notranje ni dovolj trden, zato ga začne težiti vest. Izpove se prostitutki Sonji Marmeladovi in po nekaj pogovorih z njo na [[policija|policiji]] prizna zločin. Kaznujejo ga s prisilnim delom v [[Sibirija|Sibiriji]], kar pa za Raskolnikova ni najhujše; najhujše je spoznanje, da je tudi on le uš. Roman se na neki način vseeno srečno konča, saj Sonja zvesto spremlja Raskolnikova v [[Sibirija|Sibirijo]]. Tam Raskolnikov dolgo ostane zakrknjen in moreč, a se nekega jutra ob reki prebudi ter se - ko bo prestal kazen - odloči zaživeti novo življenje s Sonjo.
Roman sloni na idejni podlagi Dostojevskega o posameznikih, ki so dovolj notranje močni, imajo dobro razvit čut za moralo in lahko oblikujejo svet po svoje; postanejo nekakšni bogovi, ki odločajo o svetu. Znana je izjava Dostojevskega, da bi bilo vse dovoljeno, če ne bi bilo [[bog]]a. Kasneje je to teorijo zagovarjal tudi [[Friedrich Nietzsche]], napačno pa so jo interpretirali in izrabili tudi [[nacist]]i.