Uroš Zupan: Razlika med redakcijama

Izdal je osem [[pesniška zbirka|pesniških zbirk]] - ''Sutre'' (1991, reprint 2002, 2003), ''Reka'' (1993), ''Odpiranje delte'' (1995), ''Nasledstvo'' (1998), ''Drevo in vrabec'' (1999), ''Nafta'' (2002), ''Jesensko listje'' (2006) in "»Copati za hojo po Kitajski"« (2008) - ter zbirke [[esej]]ev ''Svetloba znotraj pomaranče'' (1996), ''Pesem ostaja ista'' (2000), ''Pešec'' (2003) in ''Čitanka Panini'' (2007). V knjižni obliki je izšel še prevod pesmi [[Yehuda Amichai|Yehude Amichaija]], sodeloval pa je tudi pri prevajanju več ameriških pesnikov. Redno objavlja v številni literarni in časopisni periodiki. Kot [[urednik]] za poezijo deluje v okviru [[Literatura(revija)|revije Literatura]]. Tam deluje tudi kot mentor pesniških delavnic.

Zupanovo pesništvo je bilo v začetku devetdesetih let sprejeto kot prelomno zaradi navezav na Ameriko in zlasti zaradi "»dehermetizacije"« jezika, to je, zaradi večjega poudarka na nemetaforični, v najširšem smislu metonimični govorici, ki se po mnenju [[Boris Paternu|Borisa Paternuja]] vse odločneje uveljavlja v poeziji osemdesetih in devetdesetih let, po vrhuncu slovenskega [[literarni modernizem|literarnega modernizma]]. V ''Reki'' in ''Odpiranju delte'' je znatnejši delež pridobil tudi hermetičnejši metaforičen jezik, vendar je osnovna značilnost Zupanove poezije, vsaj deloma pod vplivom novejše ameriške poezije in še zlasti pod vplivom nekaterih njenih pesnikov (npr. [[William Carlos Williams]]), vseskozi ostajal prepoznaven enostaven jezik in večinoma dolg verz. Poleg ameriških pesnikov je v njegovem horizontu in poeziji zaznaven vpliv [[Czesław Miłosz|Czesława Miłosza]], [[Cesare Pavese|Cesareja Paveseja]] in nekaterih mlajših poljskih pesnikov (npr. Marcina Świetlickega). Zaradi tega njegova poezija nenehno niha med neorealizmom, postsimbolizmom, intimizmom, še zlasti pa ostankom novoromantičnega subjektivizma.

V Zupanovih pesmih močno vlogo igrata motiv in tema spomina, ki sta povezana z naivno, a močno nostalgijo po kraju otroštva. Medtem ko ''Jesensko listje'' velja za enega najizrazitejših primerov uporabe motiva rojstva in očetovstva v slovenski poeziji, pa ''Nafta'' velja za prvi primer značilne "»zupanovske"« ironije oziroma komike. [[Matevž Kos]] o njej ugotavlja, da združuje visoko in nizko; [[Alenka Jovanovski]], ki ugotavlja, da od ''Nafte'' naprej Zupanova poezija pretežno niha med nostalgičnim spominom in ironijo, pa vsaj v nekaterih pesmih zaznava tudi groteskne elemente. [[Marcello Potocco]] je Zupanovo ironijo oziroma njene groteskne elemente označil kot strategijo, s katero [[pesniški subjekt]] sklepa navidezno zavezništvo z bralcem, zato da se vzpostavi kot pesniško večvredni, vsemogoči lirski subjekt. V tem smislu se Zupanova ironija izkazuje kot novoromantična ironija.

*Potocco, Marcello. "»Grenko je peti slavo umu ali Resni pesniki morajo biti v prvih bojnih vrstah."« ''Literatura'', 21.211/212 (2009), str. 234-249.