Srednjeveške komune v Italiji: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Vrstica 6:
 
==Škofovska in laična uprava==
Italijansko ljudstvo '''(pojem "»italijansko ljudstvo"« je anahronizem!)''' se je sicer postopoma otreslo fevdalnih gospodov, ostalo pa je deloma pod vplivom [[rimskokatoliška Cerkev|Cerkve]], saj je imela [[srednji vek|Srednjeveška]] miselnost še vedno veliko spoštovanje do cerkvenih predstavnikov. Ko so meščani prišli na oblast, so se velikokrat zavedali svoje nezadostne pripravljenosti na vladanje in so se zato obrnili na [[škof]]e. Tako so v raznih italijanskih komunah s časom prišli do pomembnih upravnih položajev samo škofje in njihovi pooblaščenci.
 
Oblast je ostala v laičnih rokah v tistih komunah, kjer je bilo na razpolago dovolj šolanih ljudi ([[sodnik]]ov, [[notar]]jev) in dovolj [[kapital]]a (večjih [[posestnik]]ov in [[trgovec|trgovcev]]). Te skupnosti so se sprva imenovale ''konzularne komune'' in njihovi predstavniki ''konzuli''. To poimenovanje da razumeti, da so se ta mesta zgledovala po [[antični Rim|starorimskem]] načinu upravljanja. Nekateri [[zgodovinar]]ji menijo, da je sploh vsa [[zgodovina]] italijanskih srednjeveških komun le naravna posledica določene rimljanske miselnosti, ki naj bi se bila trajno zakoreninila v nekaterih političnih in socialnih ozirih. Drugi so mnenja, da se je šlo le za sklicevanje na neko idealizirano preteklost. Edina gotova dediščina starorimske države je vsebina ''statutov'', to je komunskih [[zakonik]]ov, ki temeljijo vsi na [[zakonodaja|zakonodaji]] antičnega Rima.