Prevajalnik: Razlika med redakcijama

Programske opreme prevajalnikov vsebujejo več faz oziroma stopenj po katerem poteka prevod. '''Vsi''' višjenivojski računalniški programski jeziki tretje generacije se s pomočjo prevajalnika najprej prevedejo v zbirni programski jezik (druge generacije). Nato programska oprema zbirnika (včasih opredeljana tudi kot "»sestavljalnik"«, angl. ''assembler'') zamenja mnemonike in operande oziroma parametre s ustreznimi ukaznimi kodami, katere mneminiki predstavljajo (angl. ''operation code'', ''opcode''). Večina zbirnikov ne prevede izvorne kode programske opreme, zapisane v zbirnem programskem jeziku, neposredno v strojno kodo, ki jo razume CPE enota in operacijski sistem, temveč jo preoblikuje v objektno kodo, ki se shrani v objektni datoteki. Slednje datoteke ne vsebujejo karakteristike izvršilnega zapisa, ki ga razume računalniški operacijski sistem (na primer ELF, PE ali Mach-o zapis), temveč vsebuje samo opise, ki jih programska oprema povezovalnika (angl. ''linker'') potrebuje, da različne druge objektne datoteke in ustrezne programske knjižnice poveže v delujoč izvršljiv program, v določenem izvršljivem zapisu, ki ga rezume tako CPE enota, kot tudi operacijski sistem.

Največkrat so tudi sami prevajalniki napisani v jeziku, ki ga prevajajo, angleško se tak postopek imenuje "»''[[bootstrap]]''"«.