|
| occupation = duhovnik
}}
'''Ivan Trinko - Zamejski''', [[Slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[pesnik]], [[pisatelj]], [[filozof]], [[prevajalec]], [[jezikoslovec]], [[kritik]], [[skladatelj]], [[slikar]] in narodnibuditelj delavecnarodne zavesti, * [[25. januar]] [[1863]], [[Tarčmun]] (Tercimonte), [[Beneška Slovenija]], † [[26. junij]] [[1954]], Tarčmun.
Beneška Slovenija, je vselej imela v različnih dobah svoje znamenite ljudi, ki so se odlikovali na raznihrazličnih področjih. Eden najznamenitejših med njimi je bil [[monsinjormonsignor]] Ivan Trinko, vsestranski umetnik, ki je svojim dejavnostimsvojemu delu skušal dati dva osnovna predznaka: verskega in narodnega.
== ŽivljenjepisŽivljenje ==
Rodil se je leta 1863 na Tarčmunu, v gorski vasici na jugozahodnem pobočju [[Matajur]]ja, kot avstrijski državljan,. a21. in 22. oktobra 1866 je v tretjemBeneški letuSloveniji so(po muvojni zgodovinskimed dogodkikraljevino Italijo in Avstrijskim cesarstvom) potekal plebiscit, na katerem se je državljanstvoslovensko spremeniliprebivalstvo v italijanskoBenečiji odločilo za Italijo - Ivan Trinko je postal italijanski državljan. Oče ga je dal v osnovno šolo v [[Čedad]]u, leta [[1875]] pa je odšel v [[Videm|videmsko]] [[nadškofija|nadškofijsko]] [[semenišče]]. [[Nova maša|Novo mašo]] je imel leta [[1886]]. V semenišču je ostal do upokojitve leta [[1942]]. Predstojniki so ga namreč prosili, naj študiraštudij dalje.nadaljuje Postal- postal je [[prefekt]] v semenišču in tri leta študiral [[filozofija|filozofijo]], [[ruščina|ruščino]], [[poljščina|poljščino]] in [[češčina|češčino]]. Leta [[1889]] je postal [[profesor]] filozofije in [[italijanščina|italijanščine]] na [[gimnazija|nižji gimnaziji]], leta [[1894]] pa je prevzel stolico filozofije nav [[licej|liceju]]semenišču, ki jo je obdržal do upokojitve. V prostem času je učil beneške dijake knjižne slovenščine. Leta 1942 ga je v [[Videmslovenščina|Vidmuslovenščine]] podrl vojak na kolesu. Po odpustu iz bolnišnice se je odpovedal službi in se v svojem 79. letu starosti vrnil na Tarčmun v hišo nečakov, ki jo je pomagal zgraditi malo pod vasjo. Imel je sobo in [[kapela|kapelo]], bral je in študiral, sprejemal prijatelje in tam ostal do smrti leta 1954.
Leta 1942 ga je v [[Videm|Vidmu]] podrl vojak na kolesu. Po odpustu iz bolnišnice se je odpovedal službi in se oseminsedemdesetleten vrnil na Tarčmun v hišo nečakov. Imel je sobo in [[kapela|kapelo]], bral je in študiral, sprejemal prijatelje in tam ostal do smrti leta 1954.
== Trinkovo delo ==
Pisal je pesmi – od tod tudi vzdevek Zamejski –, ki jih je objavljal v različnih slovenskih revijah ([[Ljubljanski zvon]], [[Dom in svet]], Slovenski svet, Slovan), leta [[1897]] pa jih je v [[Gorica|Gorici]] izdal v zbirki ''Poezije''{{COBISS|ID=7675961}}. Te so neposredno nagovarjale rojake. Pisal je tudi krajšo [[proza|prozo]], pisal kulturnozgodovinske in geografske članke, izdal knjigo ''Naši paglavci'' {{COBISS|ID=1299505}}, v kateri je bolje od številnih študij približal primorskim bralcem razmere, v katerih je živelo naše ljudstvo v benečanskih hribovskih vaseh. Objavil je še veliko ljudskih pripovednih besedil (''Vodomec, Divje žene, Boter petelin in njegova zgodba) Podobno je v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v Reziji in Nadiških dolinah. Pisal je znanstvene eseje z različnih področij, pa tudi spomenice in politične dokumente, s katerimi se je zavzemal za pravice svojih rojakov. ▼
== Delo ==
Pomagal je pri [[geologija|geoloških]] raziskavah in skrbel, da bi slovensko geološko, [[jamarstvo|speleološko]] in [[etnologija|etnološko]] izrazoslovje prešlo v italijanski znanstveni tisk v izvirni obliki. ▼▲Pisal je pesmi – od tod tudi vzdevek Zamejski –, kiin jih je objavljal v različnih slovenskih revijah ([[Ljubljanski zvon]], [[Dom in svet]], [[Slovenski svet ]], [[Slovan ]]) ,. letaLeta [[1897]] pa jih je v [[Gorica|Gorici]] izdal v zbirki ''Poezije''{{COBISS|ID=7675961}}. Te so neposredno nagovarjale rojake. Pisal je tudi krajšo [[proza|prozo]], pisal kulturnozgodovinske in geografske članke, izdal knjigo ''Naši paglavci'' {{COBISS|ID=1299505}}, v kateri je bolje od številnih študij približal primorskim bralcem približal razmere, v katerih je živeloso našeživeli ljudstvo v benečanskihSlovenci hribovskih vaseh Benečije. Objavil je še veliko ljudskih pripovednih besedil (''Vodomec '', ''Divje žene '', ''Boter petelin in njegova zgodba '') Podobno jein v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v [[Rezija|Reziji ]] in [[Nadiža|Nadiških ]] dolinah. Pisal je znanstvene eseje z različnih področij, pa tudi spomenice in politične dokumente, s katerimi se je zavzemal za pravice svojih rojakov.
▲Pomagal je pri [[geologija|geoloških]] raziskavah in skrbel, da bi slovensko geološko, [[jamarstvo|speleološko]] in [[etnologija|etnološko]] izrazoslovje prešlo v italijanski znanstveni tisk v izvirni obliki.
Pomembno je tudi Trinkovo prevajalsko delo. V italijanski jezik je iz različnih [[slovanski jeziki|slovanskih jezikov]] prevedel več proznih in pesniških besedil. Ukvarjal se je tudi literarno zgodovino (uvodi k pesniškim zbirkam) in filozofijo (več izvirnih [[esej]]ev ter spisi o moderni italijanski filozofiji in filozofih pri Slovanih). ▼
▲Pomembno je tudi Trinkovo prevajalsko delo. V italijanski jezik je iz različnih [[slovanski jeziki|slovanskih jezikov]] prevedel več proznih in pesniških besedil. Ukvarjal se je tudi z literarno zgodovino (uvodi k pesniškim zbirkam) in filozofijo (več izvirnih [[esej]]ev ter spisispisov o moderni italijanski filozofiji in filozofih pri Slovanih[[Slovani]]h).
Trinko se je posvečal tudi [[likovna umetnost|likovni umetnosti]]. Znane so njegove perorisbe in risbe s svinčnikom. Leta [[1900]] je postal član Slovenskega umetniškega kluba v Ljubljani in se večkrat udeležilskupinskihudeležil skupinskih razstav. Uspešno paUkvarjal se je ukvarjal tudi z glasbenimglasbo: ustvarjanjem. Pisalpisal je cerkveno glasbo na italijanska, latinska in slovenska cerkvena besedila. Njegov glasbeni opus obsega nad 30trideset skladb.
Kot vodnik in buditelj beneškega ljudstvaslovenstva se je vztrajno zavzemal za [[jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezikjezikovne]] in narodne pravice svojega narodaSlovencev. Podpiral in posredoval je prošnje svojih rojakov cerkvenim in prosvetnim oblastem, si prizadeval za zadovoljevanje kulturnih potreb in uveljavitev slovenščine ter bil tudi posrednik v tujem znanstvenem svetu. Njegovi občudovalci so ga imenovali "oče Beneških Slovencev". V spomin nanj in za ovrednotenje njegovega dela so [[1953]] goriški kulturni delavci začeli izdajati [[''Trinkov koledar]]''.
== Glej tudi ==
* [[seznam slovenskih pesnikov]]
{{wikivir|Pesmi (Trinko)|Pesmi (Trinko)}}
== Viri ==
| 