Libertarni socializem: Razlika med redakcijama

m
pp AWB
m (pp, Replaced: ponavadi → po navadi (3))
m (pp AWB)
'''Libertarni socializem''' zajema skupino [[politični nazor|političnih nazorov]] in [[gibanje (sociologija)|gibanj]], ki si kot cilj postavljajo ustvarjanje družbe brez političnih, ekonomskih ali siceršnjih socialnih hierarhij - družbe, v kateri posameznice/-iki prostovoljno sodelujejo kot enake/-i. Ta cilj bi naj dosegli z ukinitvijo zasebne lastnine oziroma z omogočanjem neposredne kontrole nad produkcijskimi sredstvi delavskemu razredu in ostalim slojem brez lastnine. Razen tega so njegovi zagovorniki trdili, da je libertarni socializem miselna tendenca, ki omogoča identifikacijo, kritiziranje in praktično demontažo nelegitimne avtoritete v vseh vidikih družbenega življenja.
Sem sodi tudi prepričanje, da "»izvajanje oblasti v kakršnibodi institucionalizirani obliki - ekonomski, politični ali spolni - brutalizira tako tistega, ki oblast izvaja, kakor tistega, nad katerim se izvaja."«<ref>Martha A. Ackelsberg, Free Women of Spain, p. 41</ref>
 
Medtem ko mnoge različice socializma poudarjajo vlogo [[država|države]] ali politične stranke pri pospeševanju svobode in pravičnosti, libertarni socialisti polagajo svoje upe v sindikate, delavske svete ("«sovjete"«), občine, zbore državljanov in podobne nebirokratske, decentralizirane oblike delovanja. Mnogi libertarni socialisti zagovarjajo odpravo države, kolikor jo smatrajo za utrdbo kapitalističnega razrednega boja.
 
Med libertarne socialistične nazore prištevamo [[anarhizem]] ([[anarhični komunizem]], [[anarhični sindikalizem]] - dva najbolj prepoznavna tipa), mutualizem ("«vzajemništvo"«; ang. mutualism), "»komunizem svetov"« (nem. Rätekommunismus [http://de.wikipedia.org/wiki/R%C3%A4tekommunismus]), avtonomistični marksizem in socialno ekologijo. Termina "»anarhični komunizem"« in "»libertarni komunizem"« nista sinonima libertarnemu socializmu.
 
==Pregled==
 
===Terminološka opomba===
V ZDA in v anglosaškem prostoru termin "»libertarian"« (ki ga slovenimo "»libertaren"«, "»libertarec"«) po navadi povezujejo s svetovnim nazorom libertarizma/libertarianizma, ki temelji na ideji blagodejnosti svobodnega trga, ter z istoimensko stranko, ki tam deluje. Tako bi mnogim američanom besedna zveza "»libertarni socializem"« zvenela kot nekonsistentna. (Odtod tudi raba teh besed v slovenskem prostoru v povezavi z odpravo progresivnosti obdavčevanja, z nasprotovanjem redistribuciji dobrin, z deregulacijo in privatizacijo javnih storitev v nekaterih prevedenih publikacijah {{COBISS|ID=220884480}} in v javnosti. [http://www.libertarni-klub.org/dyn/index.php] )
 
Toda prvi, ki se je oklical za "»libertarca"« je bil Joseph Déjacque, <ref>[http://joseph.dejacque.free.fr/ecrits/lettreapjp.htm De l'être-humain mâle et femelle - Lettre à P.J. Proudhon par Joseph Déjacque] (v [[francoščina|francoščini]])</ref> zgodnji francoski anarhični komunist. Besedi "»libertarec"« in "»libertaren"« izvirata iz francoske besede "»libertaire"« (sopomenka besedama "»anarhičen"«, "»anarhističen"«)<ref>[http://fr.wikipedia.org/wiki/Libertaire geslo libertaire v francoski Wikipediji]</ref>, ki so jo uporabljali, da bi se izognili zakonski prepovedi anarhističnih publikacij v tedanji Franciji. Znotraj evropskega socialističnega gibanja se je prilastek "»libertaren"« običajno nanašal na posameznike, ki so zavračali državni socializem - kot npr. [[Mihail Bakunin]]. Spričo velike teže, ki jo ima ameriška kultura znotraj evropskega kulturnega prostora, se je prvotni, izvrini "»libertarizem"« moral premkaniti v "»libertarni socializem"«, toda do uporabe predikata "»libertarni"« ga vendarle upravičuje zgodovinski vidik. Zagatnost takšne situacije seveda terja dodatno previdnost pri interpretaciji besede, kakor tudi njeno pozorno merjenje zoper ozadni kontekst, v katerem se pojavlja.
 
===Sorodnosti in nasprotja===
Libertarni socialisti nadalje verjamejo, da če je svoboda vrednota, potem mora družba delovati v smeri sistema, v katerem imajo posameznice/-iki moč, da odločajo o ekonomskih in o političnih zadevah. Radi bi nadomestili neupravičeno avtoriteto z [[direktna demokracija|direktno demokracijo]] ter prostovoljno federacijo v vseh vidikih življenja, tudi na ravni fizičnih skupnosti in podjetij.
 
Kot pri drugih socialistih, bi naj predmeti bili skupna last, kontrolirali pa bi jih demokratično - iz tega pa bi bili izvzeti predmeti v osebni posesti. Medtem ko "»zasebna lastnina"« omogoča posamezniku izključno kontrolo nad predmetom, ne glede na to, ali je ta predmet v uporabi ali ne, pa "»posest"« [ang. possession] ne omogoča pravic do predmetov, ki se jih ne uporablja. Lastnina upravičuje lastnika, da bodisi odreče to lastnino drugim bodisi zahteva plačilo od oseb, ki bi jo rade uporabljale. "»Posest"« pa po drugi strani ni združljiva s to obliko "»izkoriščanja"« ali "»izsiljevanja"«. Posest se izteče v pravico do zasebne "»uporabe"«, ne pa "»svojine"«.
 
 
Simpatizerji pogosto predstavljajo to osrediščenost na raziskovanje mimo predeterminiranja kot veliko prednost libertarnega socializma. Ob tem izpostavljajo, da uspešnost naravoslovne znanstvene razlage sveta leži v znanstvenih metodah ter v naravnanosti na odprto racionalno odkrivanje, ne pa toliko v zaključkih, do katerih se dokoplje - temu nato zoperstavijo tradicionalne dogmatske razlage naravnih fenomenov, ki so se izkazale za takorekoč neuporabne pri razlaganju sveta.
 
Dasiravno jim kritiki očitajo izogibanje vprašanjem, na katera ne morejo odgovoriti, pa libertarni socialisti prav v metodičnem pristopu pri raziskovanju vidijo najboljši način za doseganje svojih socialnih ciljev. Znameniti anarhist [[Rudolf Rocker]] je nekoč izjavil: "»Nisem anarhist, ker bi verjel, da je anarhizem končni cilj, temveč zato, ker sploh ni ničesar takega kot je končni cilj."« (Londonska leta, 1956)
 
Ker libertarni socializem spodbuja raziskovanje in se, namesto ustvarjanja čvrstega gibanja, navdušuje nad pestrostjo idej, so se med posamezniki neizogibno pojavile tudi polarizacije, zlasti v zvezi s tistimi, ki zavračajo nekatera temeljna načela libertarnega socializma, vendar se še vedno vidijo znotraj njegovih okvirov. Na primer Peter Hain tolmači svoj libertarni socializem kot favoriziranje radikalne decentralizacije oblasti, ne da bi pristal na kompletno ukinitev države. [http://www.chartist.org.uk/articles/britpol/july_hain.html] Podobno [[Noam Chomsky]] podpira demontažo vseh oblik neupravičene družbene oziroma ekonomske moči in obenem poudarja, da je, dokler imamo opravka z zatiralskimi strukturami, vendarle treba podpirati državne intervencije v njihovi začasni zaščitni funkciji.
 
===Nasilne in nenasilne poti===
Veliko libertarnih socialistov je videlo nasilno revolucijo kot nujno fazo v ukinjanju kapitalistične družbe. Med mnogimi zagovorniki nujnosti uporabe nasilja je tako [[Errico Malatesta]] zapisal: "»Naša težnja in naš cilj je, da naj bi vsakdo postal družbeno zaveden in učinkovit; a dosega tega smotra terja, da vsakomur zagotovimo sredstva za življenje in razvoj, torej je nujno - kajti drugače ne gre - z nasiljem uničiti nasilje, ki delavcem zanika ta sredstva."«<ref>Umanità Nova, n. 125, September 6, 1921 - angleški prevod na spletni strani [http://www.marxists.org/archive/malatesta/1921/09/haste.htm The revolutionary haste by Errico Malatesta].</ref>
 
Nasproti temu imamo [[Pierre-Joseph Proudhon|Proudhona]] (nekateri ga smatrajo za "»očeta anarhizma"«), ki se je postavil na stran nenasilne [[revolucija|revolucije]]. Razvoj v smeri nasilnega delovanja anarhistov se deloma veže na pogoste pokole nad komunami, organiziranimi po Proudhonovih načelih. V teh razmerah so anarho-komunisti začutili potrebo po bolj siloviti obrambi ter zaščiti lastnih interesov nasproti restrikcijam lastnikom in posestnikom, s katerimi so bili v sporu.
 
Tudi danes so dejavna mnoga nenasilna anarhistična gibanja, npr. Hrana, ne bombe (Food Not Bombs) [http://www.foodnotbombs.net/story.html] in Anarhistični črni križ (ABC). [http://www.anarchistblackcross.org/abc/why.html]
360.301

urejanje