Karlo Kocjančič: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m {{slog}} |
m pp AWB |
||
Vrstica 11:
Karlo Kocjančič, avtor prve originalne slovenske strokovne knjige o fotografiji, fotograf, novinar, urednik in književnik, je bil tržaški Slovenec, rojen 08.04.1901 v Škednju pri Trstu. Bil je tudi esperantist, pionir slovenskega turnega kajakaštva in planinec. Tretjino življenja je preživel v Trstu (1901–1927), tretjino v Ljubljani (1928–1947) in zadnjo tretjino na Reki (1948–1970).
Kot mnogi iz njegove generacije je Karlo Kocjančič po prvi svetovni vojni doživljal stopnjevanje odkritega nasilja nad Slovenci. V najbolj kritičnem času se je odzval na fašistični pritisk na Slovence in je aktivno deloval v organizaciji TIGR v Trstu. Imel je stike tudi z Danilom Zelenom. Prvič se je umaknil italijanskim oblastem v Ljubljano že leta 1919, kjer se je, kot je dejal sam,
Karlo Kocjančič je z literarnim in novinarskim delom začel zelo zgodaj. Pisal je v štirih jezikih: v slovenskem, italijanskem, srbohrvaškem in kasneje je delil s prijatelji svoje pesnitve, novele in eseje tudi v esperantu. Opravljal je uredniško, kritiško in poročevalsko delo v publikacijah, ki so sooblikovale podobo slovenske zgodovinske avantgarde. Njegovo literarno delo je pretežno ostalo ohranjeno samo v revijalnih objavah ali pa je ostalo celo v rokopisu. Z literarnim in novinarskim delom je začel v (delno ohranjenem) dijaškem listu Maj. Njegovo članstvo v Ljubljanski sekciji Jugoslovenskega novinarskega združenja se je pričelo 1. januarja 1920. V letih 1920–1924 je urejal Kres, mesečnik delavskih prosvetnih društev
Okoli leta 1923 je pričela nastajati njegova zbirka pesnitev Večna plamenica, ki jo je občasno dopolnjeval skozi vse svoje življenje in je postala del večje zbirke poezij, ki nosi naslov Lirika. Večna plamenica je bila le delno objavljena v Ljubljanskem zvonu (1924–1928), v tržaškem Ženskem svetu in v Našem glasu. V nemščini napisan odlomek njegove poezije je bil objavljen v avantgardni reviji Herwartha Waldena Der Sturm, januarja 1929. O poeziji Karla Kocjančiča je S. Sitar precej kasneje, okoli leta 1967, na otoku Krku posnel oddajo z naslovom Tu odkril sem znak. Oddaja je ohranjena v arhivu TV Slovenije.
Vrstica 27:
Z izkupičkom od prve društvene razstave (14. –26. maj 1932 v Jakopičevem paviljonu) in s posojilom je Fotoklub Ljubljana lahko kupil paviljon kiparja Lojzeta Dolinarja v Levstikovi ulici, kjer je klub zaživel polno življenje in tako vplival na rast slovenskega fotoamaterskega gibanja. Opremljena fotografska klubska temnica je omogočala delo članom, uporabljali pa so jo tudi za demonstracije različnih postopkov in za začetniške tečaje. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je bila v tistih časih opremljena fotografska temnica draga.
Tri leta po ustanovitvi je Fotoklub Ljubljana že organiziral v Ljubljani prvo mednarodno fotografsko razstavo, ki sta ji sledili še druga in tretja, četrto pa je prehitela druga svetovna vojna. V štirih letih je postal FKL svetovno znan in zaželen na fotografskih razstavah vseh kontinentov. To je bil čas, ki so ga poimenovali
V času pred drugo svetovno vojno je bil Karlo Kocjančič najbolj znan po portretih, krajinah in ženskih aktih. Njegove slike so bile opažene na številnih razstavah, povzete v katalogih in tudi nagrajene. Njegove aktne študije niso poudarjale zunanje skladnosti telesa ampak so skušale izražati stanje. Pri fotografiji Karla Kocjančiča zanima teoretična, eksperimentalna plat bolj kot novinarska. Njegovi posnetki iz 1929 kažejo nekoliko zapoznel slovenski odmev na novo stvarnost (tihožitja, vzpostavitev predmeta). Tudi sam se je dotaknil tega obdobja v uvodniku k reprezentativnemu zborniku Slovenska fotografija leta 1935, ko je ugotovil, da že pripada preteklosti. Za zbornik Slovenska fotografija je opravljal tudi uredniško delo. Ekspresionizem v fotografiji je bolj sporna kategorija in se skoraj ne omenja, njegovi posnetki iz začetka tridesetih let 20. stoletja pa navajajo prav na ta stilni tok (Avtoportret, 1930; Avtoportret (Portret brez oči), 1932).
Fotografska publicistična dejavnost Karla Kocjančiča je v tem obdobju zajemala uredniško delo pri reprezentativnem zborniku Slovenska fotografija, ki ga je izdal Fotoklub Ljubljana leta 1935 in pri številnih katalogih za razstave fotografije v Ljubljani. Mnogo njegovih teoretičnih člankov, polemik in recenzij o fotografskih prireditvah je izšlo v časnikih Jutro, Slovenski narod, predvojni slovenski fotografski reviji Fotoamater in mednarodni reviji Die Galerie, v kateri je bil zlasti odmeven članek,
Začetek druge svetovne vojne je prekinil priprave na četrto mednarodno fotografsko razstavo. Zadnja redna seja Fotokluba Ljubljana je bila 03.11.1941, ko je klub dokončno prenehal z delom in tako posredno tudi odklonil ponujeno sodelovanje na razstavah v Italiji oziroma sodelovanje z okupatorji. Karlo Kocjančič je za časa okupacije deloval v Ljubljani na redakciji časnika Jutro in kot aktivist ilegalne organizacije OF je s pomočjo odplombiranega radia pošiljal partizanom poročila zavezniških postaj. V redkem prostem času se je ukvarjal z literarnim delom, predvsem s poezijo, prevajanjem knjig iz nemščine in angleščine ter s študijem botanike in mikologije.
Po vojni je bilo obnovljeno delo Zveze slovenskih fotoamaterskih društev (ZSFAD) in Fotokluba Ljubljana že 30.07.1945 ob aktivnem sodelovanju Lojzeta Pengala in Karla Kocjančiča, vendar povojne zaviralne družbene in materialne razmere niso omogočile vrnitve v stare čase. Družbena ureditev je v fotografskem aparatu videla predvsem vohunsko orodje, vladalo je tudi pomanjkanje fotografskega materiala. Pojavljale so se težnje drugačnega organiziranja in drugega vodstva organizacije, ki naj bi v novih pogojih predvsem služila vojaški in notranjepolitični krepitvi režima. Zadnje dejanje FKL je bila
Karla Kocjančiča omenjamo tudi kot avtorja prve originalne slovenske strokovne knjige Pot v fotografijo, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga v začetku leta 1948 (ob poskusih, da bi preprečili njen natis). Ko je avtor vodil fotografski tečaj za začetnike, prvi po drugi svetovni vojni, se je pokazalo veliko pomanjkanje literature s tega področja, ki bi naj bila v oporo ljubiteljem fotografije in voditeljem tečajev. Pot v fotografijo je nastala na podlagi znanstvenih osnov in avtorjevih dolgoletnih izkušenj, v njej je avtor v pregledni obliki prikazal bistvene lastnosti fotografske prakse tistega časa. Tovariši iz Fotoamaterskega društva Ljubljane so s svojimi nasveti ter slikovnimi prispevki pomagali, da je bila prva slovenska fotografska knjiga v vsakem pogledu na zadovoljivi višini, avtorjev sin, nekaj časa najmlajši član FKL, Drago Kocjančič pa je takrat prispeval ilustracije (leta 1980 je Drago Kocjančič pri Mladinski knjigi izdal fotografsko knjigo Fotografirajmo, snemajmo). Za Pot v fotografijo so prispevali fotografije naslednji avtorji: Franc Bazelj, Karel Bolaffio, Janko Branc, Milan Dular, Ivo Frelih, Ivo Gogala, Karlo Kocjančič, Oskar Kocjančič, Peter Kocjančič, Ante Kornič, Tone Krisper, Janez Marenčič, Lujo Michieli, Lojze Pengal, Jože Petek, Marjan Pfajfer, Vlado Simončič, Slavko Smolej, Jela Watzke. Knjiga je bila pozneje dopolnjena in je izšla pri Državni založbi Slovenije leta 1960 pod naslovom Pot v novo fotografijo. Vzporedno je avtor začel pisati tudi osnutek knjige Pot v kinematografijo, vendar rokopisa zaradi odhoda iz Ljubljane ni dokončal.
Na Reki se je Karlo Kocjančič dokončno posvetil fotografiji kot poklicni dejavnosti, ko je 01.03.1948 prevzel mesto fotoreporterja v Generalni direkciji trgovske mornarice. Takrat uvoza fotografskega materiala skoraj ni bilo. Redko je uspelo z ladjami
Kmalu po prihodu na Reko se je povezal s tamkajšnjo fotoamatersko organizacijo, ki je takrat še životarila. Karlo Kocjančič je na Reki ponovil zgodbo o uspehu in prispeval vse svoje izkušnje, znanje in voljo k postopnemu številčnemu in kakovostnemu razvoju organizacije. Spet je predaval in vodil tečaje, spodbujal tudi druge k sodelovanju, bil je pobudnik fotografskih izletov po mestu in okolici, klubskih in tudi mednarodnih razstav na Reki, bil je med iniciatorji tam že tradicionalne razstave
Zaradi reorganizacije pomorskega ministrstva in njegovih ustanov okoli leta 1950, se je Karlo Kocjančič zaposlil v Severnojadranskem inštitutu zagrebške Akademije znanosti in umetnosti, kjer je ostal do upokojitve leta 1964. Njegova fotografska delavnica, kjer je ustvarjal fotografije ob olivno-rumeni temnični luči, je bila zanimivo intelektualno križišče. Tja so prihajali slovenski in hrvaški prijatelji, n.pr. književnik Drago Gervais, arhitekt Zdenko Sila, igralec Veljko Maričić, takrat najbolj znani jugoslovanski Hamlet, strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo dr. Milan Trampuž, igralec in slikar Ermano Švara, reški slikarji in kiparji Žunić, Uzorinac, Mitrović in Čikoš, direktor Narodne galerije na Reki Boris Vižintin – in tam so ga našli celo nekateri stari tržaški prijatelji, Ferdo Delak, Drago Pahor in reporter Mario Magajna.
Vrstica 47:
Tudi na Reki Karlo Kocjančič ni opustil književnega dela. V slovenščini je pisal krajše pesmi, dnevnike, prozne sestavke, črtice, krajše dramske tekste in zasnoval je prizornik Obraz kraljice Nefertite (1952). Med daljšimi teksti velja omeniti potopisno delo Veter med otoki (1960) in filozofsko razpravo Na zaključkih (1962). Od leta 1963 dalje je začel nastajati nov opus v esperantu. V esperanto je prevedel svoje najboljše pesnitve, pisal je novele, satirične stihe, kratke eseje, dramolete in jih občasno izdajal in pošiljal esperantskim prijateljem v mikrofotografirani revijici Mikrogramoj. Zadnja leta je tudi dnevnik pisal le še v esperantu.
Novinar, fotograf in književnik Karlo Kocjančič je bil tudi veslač, pionir slovenskega turnega kajakaštva. Že leta 1931 je v časniku ''Jutro'' objavil posnetek sklopnega kajaka nemške izdelave (Klepper). Karlo Kocjančič in dr. Albert Staržik, oba člana ljubljanskega Fotokluba, sta leta 1934 opravila prvi poskus, da bi s tem kajakom preveslala jadransko obalo od Kotora do Sušaka. Ko se je preselil na Reko, je bil Karlo Kocjančič klub letom poln idej, celo avanturističnih, zato sta s sinom Dragom leta 1955 z dobre tri metre dolgim lesenim sandolinom oziroma kajakom tipa Pionir obiskala kanjon reke Zrmanje in veslala po Novigrajskem in Karinskem morju, kjer sta pridobila precej izkušenj o tem, kakšen naj bi bil čoln primeren za morje in burjo. Takrat pri nas še ni bilo umetnih smol in so bile izjemno drage, zato sta se odločila za
Iz zapuščine Karla Kocjančiča je Drago Kocjančič izbral in uredil fotografska dela za retrospektivo, ki je bila predstavljena s pomočjo Arhitekturnega muzeja Ljubljana, od 04.02.1999 do 04.03.1999 v Jakopičevi galeriji v Ljubljani.
|