Inkvizicija: Razlika med redakcijama

Inkvizitorski priročnik iz leta 1578 določi namen inkvizicijskih kazni kot: ... quoniam punitio non refertur primo & per se in correctionem & bonum eius qui punitur, sed in bonum publicum ut alij terreantur, & a malis committendis avocentur. (Prevedeno:"«...pravi namen kazni ni kazen sama, da bi se oseba popravila ali poboljšala, ampak za skupno dobro, da bi se ostali ustrašili in se izogibali zlu, ki bi ga drugače zagrešili."«)

Prva srednjeveških inkvizicij se imenuje "»škofovska inkvizicija"«. Bila je vzpostavljena leta [[1184]] s papeško bulo, imenovano ''Ad abolendam'', kar pomeni »Za namen odstranitve«. Inkvizicija je bila odgovor na porast [[katari|katarov]] v južni [[Francija|Franciji]]. Ime »škofovska« je dobila zato, ker so jo vodili krajevni [[škof]]je (latinsko ''episcopus'').

Po 13. stoletju se je inkvizicija razširila proti severu na [[Nemčija|Nemčijo]] in [[Skandinavija|Skandinavijo]]. V severni Evropi je bila najmilejša (inkvizicija je nasploh po vsej Evropi imela višje dokazne standarde kot katerakoli civilna sodišča) . V skandinavskih deželah skoraj ni pustila velikih posledic, čeprav je severna [[Evropa]] imela lastne ustanove, podobne inkviziciji, denimo "»lov na čarovnice"«, ki pa je bil dosti krutejši in je terjal mnogo več žrtev kot vse inkvizicije skupaj. V [[Anglija|Angliji]] inkvizicija nikdar ni bila vzpostavljena. [[Krištof Kolumb]] jo je na svojih potovanjih zanesel v [[Amerika|Ameriko]]. Na koncu [[15. stoletje|15. stoletja]] se je pod vladavino [[Ferdinand II. Aragonski|Ferdinanda II. Aragonskega]] in [[Izabela Kastiljska|Izabele Kastiljske]] španska inkvizicija odcepila od Rima. S svojimi postopki spreobračanja [[muslimani|muslimanov]], [[judje|judov]] in [[iluminati|iluminatov]] v katoliško vero predstavlja temno poglavje v zgodovini inkvizicije. Pomembno se je zavedati tudi, da je inkvizicija lahko sodila samo že krščenim, torej nekrščeni judje in muslimani niso bili pod njeno sodno oblastjo. Judje in Muslimani, ki so pa bili krščeni, a so vseeno prakticirali svojo staro vero (znani kot ''convertos''), so se v tistem času pogosto povzpeli do visokih položajev v Cerkvi in vladi ter skrivoma načrtovali padec Španije. Isabella je rešitev videla v inkvizicijskih podstopkih. Ti postopki so se imenovali ''[[auto de fe]]'' (špansko za ''dejanje vere''). Ta inkvizicija je preganjala okoli 44 000 ljudi usmrtili so jih 3 000-5 000; večino v prvih 50-ih letih delovanja.

Papež [[papež Pavel III.|Pavel III.]] je leta [[1542]] ustanovil stalen zbor - kongregacijo, ki so jo sestavljali [[kardinal]]i in drugi uradniki. Naloga kongregacije je bila vzdrževati ter braniti neoporečnost vere in iskati ter preganjati napake in zmotne nauke. Ta ustanova, [[Kongregacija inkvizicije]], z današnjim imenom [[Kongregacija za doktrino vere]], del [[rimska kurija|rimske kurije]], je postala nadzorno telo krajevnih inkvizicij. Papež ima naziv prefekta, a nikdar ne zaseda tega položaja. Namesto tega za predsedovanje na srečanjih določi enega izmed kardinalov. V kongregaciji je navadno še 10 drugih kardinalov in [[prelat]] z dvema pomočnikoma, ki vsi pripadajo [[dominikanci|dominikancem]]. Vključuje tudi mednarodno skupino svetovalcev, izkušenih učenjakov s področja teologije in kanonskega prava, ki ji svetujejo na specifičnih vprašanjih. Leta [[1616]] so ti svetovalci izrazili mnenje, da sta trditvi o negibnosti [[Sonce|Sonca]] in da [[Zemlja]] kroži okrog njega, neumni in absurdni. Prvo so, teološko gledano, označili za krivoversko, drugo pa "»najmanj za napačno v veri"«. Zaradi te sodbe se je [[Nikolaj Kopernik|Kopernikovo]] delo ''De Revolutionibus Orbium Coelestium'' znašlo na seznamu prepovedanih knjig. Kongregacija je leta [[1633]] obsodila tudi [[Galileo Galilei|Galileia Galilea]], ki je zagovarjal Kopernikove trditve.

Vseh preganjanj krivovercev, ateistov in ostalih, ki se niso strinjali z nauki katoliške Cerkve, vendarle ni izvajala inkvizicija. V nekaterih državah, denimo v [[Francija|Franciji]] v času kraljevine, so to preganjanje lahko izvrševala civilna sodišča, z možnostjo smrtne kazni. Po 15. stoletju v Evropi (razen v Španiji in Italiji) inkvizicija neha delovati. Tako tudi ni mogla biti odgovorna za "»lov na čarovnice"« iz 16 stoletja. V Angliji, Nemčiji in Franciji kjer je bila velika večina sežigov čarovnic takrat inkviziciija ni delovala.