Henrik Tuma: Razlika med redakcijama

dodanih 10 zlogov ,  pred 12 leti
m
pp AWB
m (→‎Glej tudi: pp, replaced: [[Kategorija: → [[Kategorija: (8))
m (pp AWB)
Henrik Tuma se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani v Krakovem. Oče Matej Tuma (1814–1892) je bil čevljarski mojster, ki je prišel leta 1836 iz [[Praga|Prage]] v Ljubljano, mati Marija Ana Vidic (1819–1898) je bila doma iz revne kmečke družine na [[Polica|Polici]] pri Grosupljem. Zakonca sta se poročila leta 1850, v zakonu se jima je rodilo osem otrok.
 
Henrik se je rodil kot peti otrok. Leta 1864 je začel v Ljubljani obiskovati šentjakobsko šolo. Po končani petrazredni osnovni šoli se je jeseni leta 1869 vpisal na [[gimnazija|gimnazijo]]. V šestem razredu gimnazije je na koncu šolskega leta 1875 prišel v spor s profesorjem verouka in dobil pri njem negativno oceno. Prisiljen je bil prepisati se na [[učiteljišče]], kjer je leta 1876 opravil enoletni učiteljski tečaj in bil oktobra istega leta imenovan za provizoričnega podučitelja na glavni šoli v [[Postojna|Postojni]]. Zaradi svobodomiselnih nazorov je bil aprila 1879 odpuščen, na srečo je takoj dobil službo [[domači učitelj|domačega učitelja]] pri premožni postojnski hotelirski družini. Oktobra 1880 je odšel v [[Trst]], da se ob skromni službi pripravi za gimnazijsko [[matura|maturo]]. Opravil jo je leta 1881 s prav dobrim uspehom in oktobra istega leta odšel študirat [[pravo]] na [[Universität Wien|Dunajsko univerzo]]. Odločil se je za pravo, čeprav piše, da sta bili njegova ljubezen zgodovina in jezikoslovje. Dobil je [[Luka Knafelj|Knafljevo]] štipendijo in si v času študija pomagal kot domači učitelj pri premožnih avstrijskih in madžarskih družinah. Opravil je prvi [[rigoroz]] in se po štirih letih vrnil v rodno Ljubljano. Oktobra 1886 je na Dunaju opravil tretji in zadnji državni izpit in v Ljubljani vstopil v službo kot odvetniški pripravnik. Leto dni kasneje se je ponovno namenil v Trst, kot sam piše "»s trebuhom za kruhom"«, in dobil kot odvetniški kandidat službo pripravnika pri deželnem [[sodišče|sodišču]]. Med službovanjem v Trstu je v letu 1888 na [[Dunaj]]u opravil najprej drugi in nato še tretji, zadnji rigoroz. [[Promocija|Promoviral]] je leta 1888, potem ko je dopolnil 30 let.
 
Na tržaškem sodišču je vseskozi z odločnostjo in vsej italijanski praksi navkljub uradoval izključno v slovenskem jeziku. Leta 1889 je opravil sodniški izpit in bil septembra 1890 imenovan za sodnika v [[Tolmin]]u. Kmalu po prihodu je tu spoznal svojo bodočo ženo Marijo Gianola (1877–1928), rojeno v Egiptu očetu Luigiju Gianola iz Chiassa, [[Švica]] in materi Avgustini Gabršček, Podšolarjevi iz Tolmina. Poročila sta se leta 1894 v Tolminu. Henrik je soprogo Marijo vse življenje zelo cenil, kar se lepo odseva iz 490 ohranjenih pisem, ki sta si jih zakonca pisala od leta 1893 do leta 1924. Rodilo se jima je deset otrok.
Henrik Tuma se je leta 1897 po desetih letih sodne prakse in letu dni odvetniške prakse upokojil in nato tri leta delal kot odvetniški pripravnik. Opravil je odvetniški izpit in 1. januarja 1901 v Gorici odprl svojo odvetniško pisarno. Kljub obilnemu strokovnemu delu je največ časa posvetil javnemu, političnemu in gospodarskemu delovanju. To so bila leta, ko se je razdajal svoji ljubi Goriški, pri tem pa rad poudarjal, da ni politik, ampak predvsem učitelj.
 
Večino svojega življenja je preživel na [[Primorje|Primorskem]], najdalj časa v [[Gorica|Gorici]] v delu mesta, ki je danes v [[Italija|Italiji]]. Tam si je ustvaril ime, premoženje in družino, tam ga je doletela [[prva svetovna vojna]]. V vojni vihri je izgubil skoraj vse svoje premoženje. Po koncu vojne je zaprosil za italijansko [[državljanstvo]], da bi bil upravičen do vojne odškodnine (za tri porušene hiše in eno pol porušeno, za uničeno precej bogato hišno opravo in pisarno), vendar je Italija zaradi njegovega proslovenskega političnega delovanja prošnjo zavrnila. Henrik Tuma končuje svojo knjigo "»Iz mojega življenja"« tako-le: "»Tako sem moral zapustiti ljube mi goriške kraje. Bil sem na Primorskem, ako štejem leta učiteljevanja v Postojni in se ne oziram na leta študij, od leta 1876 do 1924, torej oseminštirideset let. In vendar sem moral od tam, proglašen za tujca, in kot tujec sem se vrnil v svoje rodno mesto Ljubljano"«. V Ljubljano se je vrnil, star 66 let, odprl odvetniško pisarno in v njej delal do svoje smrti.
 
Tumov vstop v javno življenje se je v večjem obsegu začel leta 1895, ko je bil izvoljen za goriškega deželnega [[poslanec|poslanca]]. Postal je ugleden goriški politik, posvečal se je predvsem gospodarski organizaciji Slovencev na Goriškem. Leta 1897 je intenzivno sodeloval pri ustanovitvi Trgovsko-obrtne [[zadruga|zadruge]] in pri delu prvega slovenskega denarnega zavoda v Gorici - Goriške ljudske posojilnice. Politično je sodeloval pri ustanavljanju [[narodnonapredna stranka|narodnonapredne stranke]] in pri snovanju celotne gospodarske in kulturnoprosvetne organiziranosti liberalnega tabora na Goriškem. Leta 1902 je bil ponovno izvoljen za deželnega poslanca na listi narodnonapredne stranke, kjer je ostal do oktobra 1907. V tem času je deloval kot publicist in samostojna politična osebnost, ki ji je formalni okvir dajala funkcija deželnega poslanca, vendar pa je posegel v ves slovenski prostor. Sočasno se je začel oddaljevati [[liberalna stranka|liberalni stranki]].
* Iz mojega življenja, spomini, misli in izpovedi, Ljubljana 1937 (Dopolnitve urednika Dušana Kermavnerja)
* Izza velike vojne, Nova Gorica 1994 (Spremna beseda Branka Marušiča)
* Dalla mia vita, ricordi, pensieri e confessioni, Trst 1994 (Prevod knjige "»Iz mojega življenje"« v italijanščino. Uvod Angelo Ara)
* Pisma, osebnosti in dogodki (1893–1935), Trst 1994 (Zbral in uredil Branko Marušič)
* Iz mojega življenja, spomini, misli in izpovedi, ponatis, Ljubljana 1997 (Dopolnitve urednikov Dušana Kermavnerja in Branka Marušiča)
* Planinski spisi, Ljubljana 2000 (Zbral in uredil Vladimir Habjan)
 
Henrik Tuma je s svojim življenjem in delom zapustil sledove v slovenski javnosti. Bil je izredno močan značaj, za svojo številno družino klasični "»pater familias"«, za večino svoje okolice nad vse spoštovan sogovornik. V svojem času je bil uspešen pravnik, finančno dobro stoječ odvetnik, ki je zaposloval večje število pravnikov. Njegov trajni prispevek k zgodovini slovenskega naroda pa je predvsem na političnem, družboslovnem, planinskem in jezikovnem področju.
 
== Glej tudi ==
360.301

urejanje