Razpad Sovjetske zveze: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m rektgr
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m pp AWB
Vrstica 7:
Le dva meseca po washingtonskem srečanju so sovjetske republike [[Armenija]], [[Turkmenistan]] in [[Tadžikistan]] razglasile neodvisnost. Gorbačov je skušal ohraniti celovitost Sovjetske zveze s spremenjeno federalno pogodbo, ki naj bi jo potrdili na referendumu. Kljub temu so Armenija, [[Gruzija]], [[Moldavija]] in baltske republike]] zavrnile njegov predlog; Gruzija, [[Latvija]] in [[Estonija]] so se odločile za popolno neodvisnost od zveze. Poleg tega je v Rusiji in na drugih območjih naraščalo nezadovoljstvo zaradi kritze v oskrbi s hrano.
 
Dne 19. avgusta 1991, dan pred podpisom nove zvezne pogodbe, je moskovski radio objavil, da Gorbačov "»zaradi slabega zdravja"« ne more opravljati svojih dolžnosti. Oblast je prevzel osemčlanski krizni komite konservativnih [[komunizem|komunistov]], ki je začel dušiti demonstracije, stavke in tisk. Ko so se na moskovskih ulicah pojavili tanki, je množica protestnikov obkolila zgradbo ruskega parlamenta. Demonstracijo je vodil radikalni [[Boris Jelcin]], ki je obsodil [[puč]] in ljudstvo pozval k splošni stavki.
Vojska je zavrnila ukaz kriznega komiteja in ni hotela streljati na demonstrante; brez vojaške podpore je [[državni udar]] hitro propadel. Gorbačova politika ''glasnosti'' je rodila nepričakovan sad: vzpon radikalcev, ki so zlomili moč [[Komunistične partije]] in zapečatili usodo Sovjetske zveze.