Okupirana Ljubljana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
+ |
+ |
||
Vrstica 48:
Visoki komisar:
Emilio Grazioli
S tem se delo na fortifikacijah ni končalo. 13. marca 1942 je tako Robotti sporočil, da se »nadaljuje delo pri napeljavi električne razsvetljave, ojačanju položajev za orožje in dovršitvi žične ovire«<ref name="Juvančič-144"/>. Zaradi nekaterih porazov leta 1942 je general Robotti [[11. maj]]a imenoval tričlansko ''Posebno komisijo za zgraditev utrjenega zidu okoli Ljubljane'' (sestavljali so jo predstavniki ljubljanskega garniziona, visokega komisarja in poveljnika inženirskih enot), ki naj bi opravila pregled obstoječe [[infrastruktura|infrastrukture]] in predlagala oz. načrtovala izgraditev nove<ref name="Juvančič-144"/>. Komisija je ugotovila, da je bilo delo na nekaterih področjih neustrezno; junija 1942 so o [[Vič|viškem]] bloku zapisali, da so »obrambni zidovi neenakomerno zgrajeni, debla samo skupaj zmetana, brez estetskega čuta«<ref name="Juvančič-144"/>.
Komisija je tako opravila svoje delo in začeli so se popravki. Na nekaterih odsekih so povečali obseg obroča, tako da je zajela tudi celotna naselja oz. območja (npr. [[Ljubljanske Žale]]), ki so bila do takrat izven obroča. Začeli so gradnjo [[bunker]]jev, povečali število bodeče žice, zasedli oz. izselili nekatere okoliške hiše pri obroču (nekatere zaradi suma sodelovanja pri nelegalnem prehodu obroča, nekatere pa zaradi potrebe posadk na obroču so tako zasedli 12 [[hiša|hiš]]).
Robotti in Roatta pa sta 19. julija skupaj pregledala celotni obrambni obroč in sta potrdila slabo kakovost dela: »Nobena obrambna priprava ne obsega trdnosti in silovitosti, ki bi jo želeli. Nobena ni zgrajena s širokostjo kriterijev in voljo, ki zmaga vsako oviro in ki sem jo večkrat priporočal«<ref name="Juvančič-144"/>. Zato je Robotti še isti dan ukazal utrditi obrambni pas, medtem ko je Roatta zahteval izdelavo vojnega načrta za obrambo Ljubljane ter dokončanje obrambnega pasu do 15. septembra 1942<ref name="Juvančič-144"/>. Popolnoma so izselili še 42 hiš (skupaj 57 družin s preko 320 družinskimi člani), postavili so
15. decembra 1942 je inženirski oddelek 11. armadnega korpusa poročal, da so dela končana oz. v zadnjih fazah dokončanja<ref name="Juvančič-146"/>. V sestavi fortifikacijskega obroča v dolžini 29.663 [[meter|m]] je bilo 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih bunkerjev; skupaj 206<ref>Žgajnar, 18-19.</ref>. Žične ovire so bile nameščene v dolžini 41 km (uporabili so 30 km bodeče žice oz. 151 ton), pri čemer so napeljali tudi 2,4 km električne žice za elektriziranje bodeče žice (zgradili so tudi tri nove transformatorske postaje). Pri gradnji so tako porabili: 1.770.000 zidakov, 120.000 opek, 1.100 m³ lesa, 1.500 ton cementa, 50 ton apna, 10 ton železa, 15.000 dolgih in 45.000 kratkih kolov, 1 tona bakra, 1.000 drogov za električno napeljavo in 800 močnih žarnic. Opravili so tudi 564.000 delovnih ur: 84.000 italijanski vojaki, 420.000 italijanska podjetja in 60.000 slovenski delavci<ref>Juvančič, 148.</ref>. Za gradnjo so porabili naslednje zneske: 4,25 milijona (za ceste in krožne steze), 7 milijonov (za postojanke) in 0,95 milijona (za električna dela)<ref name="Juvančič-150">Juvančič, 150.</ref>.
Vseeno pa dela na obrambnem pasu niso nikoli končali. Avgusta 1943 je bila odobrena gradnja ceste Golovec-[[Škofljica]] (v vrednosti 290.817 lir), julija-avgusta so utrdili [[Letališče Ljubljana]], zgradili tri nove utrdbe in postavili 3,5 km novih žičnih ovir; istočasno je potekala še gradnja objektov na [[Ljubljanski grad|Ljubljanskem gradu]] in Rožniku<ref name="Juvančič-150"/>.
Vrstica 64:
== Garnizion ==
Za delovanje na obrambnem pasu so Italijani angažirali številne sile. Sprva je pas branila [[21. pehotna divizija »Granatieri di Sardegna«]], nato pa [[22. pehotna divizija »Cacciatori delle Alpi«]]<ref name="Juvančič-152"/>. 22. julija 1942 so predlagali tudi artilerijsko obrambo mesta; načrt je bil potrjen že istega dne ter zaukazana naslednji dan. Artilerijske [[baterija (vojaštvo)|baterije]] so bile nameščene sledeče: Rožnik (1 baterija 75/27), Šiška-[[Studenec, Ljubljana|Studenec]] (1 baterija 75/27), Ljubljanski grad (1 baterija 100/27 in 1 baterija 152/27; od 22. avgusta 1942 so tu bile 1. baterija 100/27, 2 bateriji 152/13), letališče Ljubljana (1 baterija 75/27), Šiška-Vič (1 baterija 47/32), Vič (1 baterija 149/35)<ref name="Juvančič-152"/><ref name="Juvančič-154">Juvančič, 154.</ref>. 26. avgusta 1942 so ponovno deloma spremenili postavitev. Eno baterijo 152/13 so odstranili iz Ljubljanskega gradu in jo premestili na Vič<ref name="Juvančič-154"/>. 24. novembra 1942 je bil izdelan tudi artilerijski načrt obrambe mesta (tudi za primer vstaje znotraj mesta); samo mesto so razdelili na štiri sektorje: I. (jugovzhodna periferija), II. (jugozahodna periferija), III. (severozahodna periferija) in IV. (severovzhodna periferija). I. sektor (Rožnik) bi tako obstreljeval II. in III. sektor, II. sektor (Studenec) I., III. in IV. sektor, III. sektor (Ljubljanski grad) je imel cilj v I. in II. sektorju<ref name="Juvančič-154"/>. 17. decembra 1942 pa so artilerijsko obrambo okrepili še s 5 baterijami (tri 75/18 in dve 75/27) v skupni moči 20 topov, ki so jih razporedili znotraj obrambnega pasu<ref name="Juvančič-154"/>.
Po nepopolnih podatkih iz januarja 1943 je bilo na obrambnem pasu bilo nastanjenih okoli 2.500 vojakov in okoli 500 [[karabinjer]]jev, agentov javne varnosti in kvestrinov<ref>Žgajnar, 19.</ref>.
== Nemška okupacija ==
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so Ljubljano zasedli Nemci. Po ustanovitvi [[Slovenska domobranska legija|Slovenske domobranske legije]] oz. [[Slovensko domobranstvo|Slovenskega domobranstva]] so slovenski domobranci prevzeli garnizion obrambega pasu; za neposredno obrambo pasu so tako določili [[11. četa (Slovensko domobranstvo)|11.]], [[13. četa (Slovensko domobranstvo)|13.]], [[15. četa (Slovensko domobranstvo)|15.]], [[19. četa (Slovensko domobranstvo)|19.]] in [[111. četa (Slovensko domobranstvo)|111. četo]]<ref>Lukež, 49.</ref>.
8. maja 1945 se je pričel umik nemških oboroženih sil in Slovenskega domobranstva iz Ljubljane. Naslednji dan so zgodaj zjutraj prve partizanske izvidnice dosegle [[Karlovški most, Ljubljana|Karlovški most]]<ref>Lukež, 55.</ref>, medtem ko so pozneje istega dne vstopile tudi v celotno Ljubljano<ref>Lukež, 56.</ref>.
26. maja, na dan ko je v Ljubljano prišel [[Josip Broz Tito]], so Ljubljano dokončno odprli in s tem dokončno omogočili neomejen prehod<ref>Lukež, 57.</ref>.
== Pot spominov in tovarištva ==
{{main|Pot spominov in tovarištva}}
Po maju 1945 so meščani uničili skoraj celotni obrambni pas okoli Ljubljane, vključno s bunkerji. Leta 1953 so na [[Dunajska cesta, Ljubljana|Dunajski cesti]] (na mestu prehodnega bloka) postavili prvi spomenik<ref>Lukež, 58.</ref>. Leta 1957 je potekal prvi spominski pohod »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki se je nato razvil v tradicionalno prireditev. Leta 1961 so postavili prve oznake (102 spominska kamna in 6 spomenikov)<ref>Pohar, 27.</ref>. Leta 1972 so trije študentje arhitekture ([[Franci Kastelic]], [[Mitja Omersa]], [[Jože Štok]]) predstavili idejno zasnovo »Poti spominov in tovarištva« kot štiri metre široko pešpot v dolžini 34 km<ref>Pohar, 28.</ref>. Gradnja je bila odobrena oktobra 1974<ref>Pohar, 29.</ref>; pospešeno so pričeli graditi leta 1978; pot so končali v osmih letih<ref>Pohar, 31.</ref>. Pri gradnji je sodelovalo več kot 150.000 meščanov (tako s fizičnim delom kot s prostovoljnimi denarnimi prispevki), kot tudi mladina, [[JLA]], policijski kadeti,...<ref>Pohar, 30.</ref>. Z izgradnjo pešpoti pa so uredili tudi spremljajoče drevorede; tako so posadili več kot 5000 lip, brez, javorjev, platan in vrb<ref>Lukež, 59.</ref>.
== Viri in opombe ==
Vrstica 75 ⟶ 84:
== Literatura ==
* [[Ivo Juvančič]]: ''Ograditev Ljubljane z žično ograjo''. v ''Ljubljana v ilegali III'' (Ljubljana, 1967), 141-154.
* [[Niko Lukež]] in [[Janez Kos]]: ''Ljubljana 1170 dni v žični zapori'' (Ljubljana, 2002).
* [[Lado Pohar]] (ur.): ''Pot spominov in tovarištva'' (Ljubljana, 1985).
* [[Matija Žgajnar]]: ''Ljubljana v bodeči žici'' (Ljubljana, 1980).
== Glej tudi ==
| |||