Okupirana Ljubljana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
Vrstica 12:
Komisija je tako opravila svoje delo in začeli so se popravki. Na nekaterih odsekih so povečali obseg obroča, tako da je zajela tudi celotna naselja oz. območja (npr. [[Ljubljanske Žale]]), ki so bila do takrat izven obroča. Začeli so gradnjo [[bunker]]jev, povečali število bodeče žice, zasedli oz. izselili nekatere okoliške hiše pri obroču (nekatere zaradi suma sodelovanja pri nelegalnem prehodu obroča, nekatere pa zaradi potrebe posadk na obroču so tako zasedli 12 [[hiša|hiš]]).
 
Robotti in Roatta pa sta 19. julija skupaj pregledala celotni obrambni obroč in sta potrdila slabo kakovost dela: »Nobena obrambna priprava ne obsega trdnosti in silovitosti, ki bi jo želeli. Nobena ni zgrajena s širokostjo kriterijev in voljo, ki zmaga vsako oviro in ki sem jo večkrat priporočal«<ref name="Juvančič-142144"/>. Zato je Robotti še isti dan ukazal utrditi obrambni pas, medtem ko je Roatta zahteval izdelavo vojnega načrta za obrambo Ljubljane ter dokončanje obrambnega pasu do 15. septembra 1942<ref name="Juvančič-144"/>. Popolnoma so izselili še 42 hiš, postavili so [[španski jezdec|španske jezdece]], [[stražnica|stražnice]],... in razglasili [[policijska ura|policijsko uro]]. Začeli so tudi utrjevati prehodne bloke ter pričeli graditi artilerijske in mitralješke postojanske, patruljne steze ter ceste (na [[Golovec]])<ref name="Juvančič-144"/>. Kljub temu pa je delo potekalo počasi. Tako je [[Ministrstvo za vojno Kraljevine Italije]] šele 29. junija odobrilo gradnjo petih utrdb na [[Rožnik]]u (v vrednosti 9 milijonov [[italijanska lira|lir]]<ref name="Juvančič-146">Juvančič, 146.</ref>); 10. avgusta 1942 je odobrilo izgradnjo stalne patruljne poti v dolžini 26 km; v ta namen so določili 4,5 milijona lir<ref name="Juvančič-144"/>. Septembra 1942 je na gradnji obrambnega pasu delalo 450 do 600 civilnih delavcev; podjetje Marconi je gradilo severovzhodni del, Marin zahodni, Rizzi-Marconi jugovzhodni in S. A. Zambellitti jugozahodni del obroča<ref name="Juvančič-146"/>.
 
15. decembra 1942 je inženirski oddelek 11. armadnega korpusa poročal, da so dela končana oz. v zadnjih fazah dokončanja<ref name="Juvančič-146"/>. V sestavi fortifikacijskega obroča v dolžini 29.663 [[meter|m]] je bilo 69 večjih bunkerjev, 11 izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih bunkerjev; skupaj 206. Žične ovire so bile nameščene v dolžini 41 km (uporabili so 30 km bodeče žice oz. 151 ton), pri čemer so napeljali tudi 2,4 km električne žice za elektriziranje bodeče žice (zgradili so tudi tri nove transformatorske postaje). Pri gradnji so tako porabili: 1.770.000 zidakov, 120.000 opek, 1.100 m³ lesa, 1.500 ton cementa, 50 ton apna, 10 ton železa, 15.000 dolgih in 45.000 kratkih kolov, 1 tona bakra, 1.000 drogov za električno napeljavo in 800 močnih žarnic. Opravili so tudi 564.000 delovnih ur: 84.000 italijanski vojaki, 420.000 italijanska podjetja in 60.000 slovenski delavci<ref>Juvančič, 148.</ref>. Za gradnjo so porabili naslednje zneske: 4,25 milijona (za ceste in krožne steze), 7 milijonov (za postojanke) in 0,95 milijona (za električna dela)<ref name="Juvančič-150">Juvančič, 150.</ref>.