Antarktika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Zunanje povezave: fr label |
Slošne informacije, Podnebje, Rastlinstvo in živalstvo, Naravna bogastva, Življenje na Antarktiki |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Antarctica_6400px_from_Blue_Marble.jpg|thumb|280px|Satelitski pogled na Antarktiko]]
[[Slika:Antarktika.png|thumb|280px|Zemljevid Antarktike]]
[[Slika:Amundsen-Scott_marsstation_ray_h_edit.jpg|thumb|right|
[[Slika:antarctica.jpg|thumb|
'''Antárktika''' (iz [[grščina|grščine]] ἀνταρκτικός: ántarktikós - ''nasprotje Arktiki'') je [[celina]], ki obkroža [[Zemlja|Zemeljski]] [[južni tečaj]]. Najbližje Antarktiki sega ozemlje Južne Amerike (približno 1.000 kilometrov stran), Avstralija leži 2.500 kilometrov stran, do najjužnejšega konca Afrike pa je kar 4.000 kilometrov. Je najhladnejše mesto na [[Zemlja|Zemlji]], saj je skoraj popolnoma pokrita z [[led]]om. Ne smemo je zamenjavati z [[Arktika|Arktiko]], ki obkroža [[severni tečaj]].
Celino so odkrili poznega [[januar]]ja leta [[1820]]. Več podrobnosti lahko najdete v članku [[Zgodovina Antarktike]].
Antarktika je med sedmimi celinami peta po velikosti. Velikost njene površine se spreminja z letnimi časi – poleti meri približno 14,2 milijona kvadratnih kilometrov, kar je približno dvakratna velikost najmanjše celine Avstralije oziroma polovica površine ZDA. V zimskih mesecih se površje Antarktike dvakrat poveča.
Sestavljena iz dveh osnovnih delov – Vzhodne Antarktike, ki se imenuje tudi Velika Antarktika, ter manjše Zahodne Antarktike. Ločnico med obema območjema predstavljajo Transantarktične gore. Več kot 99 odstotkov površja je prekritega z ledom, ki vsebuje kar 70 odstotkov vse sladke vode na Zemlji. Zaradi debelega sloja ledu je njeno površje zelo visoko, saj je povprečna nadmorska višina kar 2.300 metrov.
Njena [[vrhnja internetna domena]] je .aq.
== Podnebje ==
Za puščavo velja, da na njenem območju pade manj kot 254 milimetrov padavin letno. Antarktika izpolnjuje ta pogoj, saj v njeni notranjosti pade le okoli 50 milimetrov padavin, kar je celo manj kot v Sahari.
Antarktika je najhladnejša in hkrati tudi najbolj vetrovna celina. 21. julija leta 1983 so v neki ruski bazi izmerili do zdaj najnižjo temperaturo na Zemlji – kar 89,2 stopinje Celzija pod ničlo. To območje se imenuje geomagnetni tečaj in leži blizu t. i. točke nedostopnosti, ki jo je skoraj nemogoče doseči. Julija leta 1972 so Francozi v svoji bazi izmerili veter, ki je pihal s hitrostjo 320 km/uro.
== Rastlinstvo in živalstvo ==
Na Antarktiki boste zaman iskali drevesa ali grmičevje, saj je rastlinstvo omejeno na okoli 350 vrst različnih lišajev, mahov in alg. Najdemo lahko prav bogate kolonije rumenih, rdečih in rumenih lišajev, ki uspevajo na golih skalah. Ponekod v suhih dolinah pa nekatere vrste alg namesto na skalah rastejo kar v njih. Razmere za življenje so namreč tako težke, da alge lažje preživijo v skalah, kot pa da bi bile izpostavljene močnemu vetru in nizkim temperaturam na njihovi površini.
Na tej celini ne more preživeti noben vretenčar, ki živi edino na kopnem, zato so svoj doma tu našli le tisti vretenčarji, ki se prehranjujejo v morju, ali pa tisti, ki s prihodom zime to območje zapustijo. Največje živali, ki živijo le na Antarktiki, so nekaj milimetrov veliki nevretenčarji, ki zimo preživijo tako, da zmrznejo v ledu in se jim za nekaj časa ustavijo vse telesne funkcije.
Povsem drugačna pa je zgodba, ko govorimo o življenju v morju, ki obkroža Antarktiko. Tu se prehranjuje veliko vrst kitov, poleg tega pa na tem območju živi tudi šest vrst tjulnjev ter dvanajst vrst ptic. Gotovo pa za najbolj značilne prebivalce Antarktike veljajo pingvini. Ti ptiči, ki ne morejo leteti, a so izvrstni plavalci, živijo tako na ledu kot v oceanih, ki obkrožajo Antarktiko. Parijo se in jajca ležejo na kopnem, prehranjujejo pa se v morju. Najbolj znani vrsti sta adeliejin ter cesarski pingvin.
== Naravna bogastva ==
Zelo težko je natančno povedati, kakšna rudnine in minerale vsebuje Antarktika, saj so skriti v skalah, te pa so prekrite z debelimi sloji ledu. Vseeno pa mnogi geologi na podlagi preučevanj in najdenih vzorcev verjamejo, da tudi to območje premore veliko dragocenih rudnin. Da je bilo površje Antarktike v daljni preteklosti združeno z današnjo Afriko in Južno Ameriko, strokovnjaki sklepajo prav po najdenih fosilnih ostankih ter precej podobni geološki zgradbi. Odkrite so bile že velike količine premoga, ki bi ga bilo verjetno donosno tudi prodajati, a tu so seveda logistične težave in izredno težke vremenske razmere.
== Življenje na Antarktiki ==
Antarktika nima niti prvotnih niti stalno naseljenih prebivalcev. V tem pomenu je bila to edina celina, ki je bila resnično odkrita, saj do leta 1820 nanjo ni stopila človeška noga. Prvi, ki so začeli pluti v njeno smer in raziskovati Antarktiko, so bili ribiči, ki so lovili kite in tjulnje. V 20. stoletju pa je tehnološki napredek omogočil državam, da so na Antarktiki začele postavljati svoje baze, namenjene znanstvenemu raziskovanju. Tako so postale običajne skupine, sestavljene iz znanstvenikov in različnih strokovnjakov, ki tu preživijo nekaj mesecev, nato pa svoje delo predajo naslednji skupini. Ne smemo pa pozabiti na turiste, ki prihajajo na avanturistične počitnice predvsem v poletnih mesecih. Torej, odgovor na vprašanje, kdo živi tu, je: »Nihče.«
== Raziskovanje ==
{{glej tudi|Seznam raziskovalnih postaj na Antarktiki}}
Na Antarktiki vsako leto znanstveniki iz 27 različnih držav izvajajo [[poskus]]e, ki jih ni mogoče ponoviti nikjer drugje
Med raziskovalci so biologi, geologi, oceanografi, fiziki, astronomi, glaciologi in meteorologi. Geologi na polarnem področju raziskujejo [[tektonika plošč|tektoniko plošč]], meteorite iz [[zunanje Vesolje|zunanjega Vesolja]] in ostanke iz časov preloma nadceline [[Gondvana|Gondvane]]. Glaciologi se ukvarjajo z raziskovanjem zgodovine in dinamike plavajočega ledu, [[sneg|sezonskega snega]], [[ledenik]]ov in [[ledena plošča|ledenih plošč]]. Biologi poleg raznolikosti živali samih zanima tudi, kako na njihovo prilagoditev in preživetje vplivajo skrajne temperature in prisotnost ljudi. Zdravniki raziskujejo širjenje virusov in odziv telesa na skrajne sezonske temperature. Astrofizikom na [[Polarna postaja Amundsen-Scott|polarni postaji Amundsen-Scott]] dajejo [[ozonska luknja]] in suho hladno okolje dobre možnosti za preučevanje nebesnega svoda in [[mikrovalovno sevanje kozmičnega ozadja|mikrovalovnega sevanja kozmičnega ozadja]]. Antarktični led služi kot zaščita in medij preučevanja za [[IceCube|nevtrinski observatorij]] na svetu, zgrajen 2 km pod postajo Amundsen-Scott. <ref>Antarctic Connection [http://www.antarcticconnection.com/antarctic/science/index.shtml Znanost na Antarktiki], pridobljeno 4. februarja 2006.</ref>
Vrstica 20 ⟶ 39:
== Ozemeljske zahteve ==
V prvih desetletjih 20. stoletja je sedem držav izrazilo ozemeljske zahteve po določenih delih Antarktike. Te države so bile Argentina, Avstralija, Čile, Francija, Velika Britanija, Nova Zelandija in Norveška. Leta 1961 so predstavniki omenjenih držav ter petih drugih držav podpisali Pogodbo o Antarktiki, s katero so se dogovorili, da se ozemeljske zahteve posameznih držav umaknejo v korist mednarodnemu sodelovanju pri znanstvenem raziskovanju. Pogodba prepoveduje tudi vsakršno vojaško dejavnost ter spodbuja ohranjanje naravnega okolja. Zahteve nimajo večjega praktičnega pomena, a jih kartografi še zmeraj upoštevajo. Tako na tej celini v povprečju naenkrat živi okoli 4.000 raziskovalcev. Torej, Antarktiko si lastimo vsi in hkrati nihče.
Raziskovalne postaje držav, ki se nahajajo na Antarktiki, navadno stojijo znotraj zahtevanega ozemlja te države. Antarktična mirovna pogodba te zahteve odklanja, večina drugih držav pa jih ne priznava. Nobena država, razen spodaj naštetih, ni zahtevala delov ozemlja, vendar si [[Združene države Amerike|ZDA]] in [[Rusija]] pridržujeta pravico do tega.
| |||