Jedilni oslez: Razlika med redakcijama

Med najpomembnejšimi državami, ki gojijo okro so dandanes [[Indija]], [[Pakistan]] in [[Nigerija]]. Priljubljena pa je tudi v mnogih drugih državah npr. v Braziliji, Turčiji in Grčiji.

 

Podolgovate zelene plodove obiramo, ko so še mladi, majhni in čvrsti. Običajno rastlina obrodi že dva meseca po sajenju. Mlade plodove lahko uživamo tudi surove, samo rahlo posoljene. Plodove obiramo vsak dan, saj sicer hitro prerastejo in postanejo manj uporabni. Neumite plodove shranjujemo v hladilniku, mokri/vlažni plodovi hitro postanejo sluzasti in mehki, zato okro samo nežno obrišemo s papirnato brisačo. V hladilniku jo lahko hranimo le od dva do tri dni. Konzerviramo jo lahko s sušenjem, zamrzovanjem ali tudi mariniranjem. Ko začnejo konice plodov temneti, bodo plodovi hitro zgnili, zato jih takoj uporabimo ali zavržemo. Ko pripravljamo okro, moramo paziti, da je ne kuhamo v železnih ali bakrenih posodah, saj njihove kemične značilnosti na okro vplivajo tako, da postane črna.

 

 

Podobno kor okrine plodove lahko uporabimo tudi liste rastlin, ki jih ponekod jedo surove v solati. Ker kuhana okra izloča sluzasto, lepljivo snov, lahko kuhane okrine liste uporabimo tudi za zgostitev različnih juh in omak.

 

 

== Okra v svetu ==

Mladi nedozoreli plodovi (100 g) 158 kJ/38 kcal: 2,4% [[beljakovine|beljakovin]], 7,6% [[OH]], 0,3% maščob, [[mineral]]i (250 mg% [[kalij]]a, 92 mg% [[kalcij]]a, 50 mg% [[fosfor]]ja, 3 mg% [[natrij]]a, 0,6 mg% [[železo|železa]], [[baker]], [[kobalt]], [[cink]], [[sumpor]], [[silicij]], [[vanadij]]), [[vitamin]]i (provitamin A, B in C), sluzi, [[eterično olje|eterična olja]], [[celuloza]], [[pektin]]; nič [[holesterol]]a.

 

{{seznam_referenc}}

 

[[ms:Bendi]]

[[nl:Okra (plant)]]

[[pt:Quiabo]]

[[ro:Bamă]]