Filip II. Francoski: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Luckas-bot (pogovor | prispevki)
m robot Dodajanje: an:Felipe II de Francia
Xqbot (pogovor | prispevki)
m robot Spreminjanje: arz:فيليب اوجست; kozmetične spremembe
Vrstica 5:
Filip je bil sin [[Ludvik VII. Francoski|Ludvika VII.]] in njegove tretje žene Adele Šampanjske. Ob rojstvu je dobil ime ''Dieudonné'' – od Boga poslan – ker je bil Ludvikov prvi (in edini) sin. Bil je eden najuspešnejših francoskih vladarjev v [[Srednji vek|srednjem veku]], ki je razširil tako ozemlje kot politični vpliv francoske monarhije. Razbil je veliko anžuvinsko cesarstvo, ki se je raztezalo od [[Pireneji|Pirenejev]] do [[Irska|Irske]] in leta [[1214]] v bitki pri Bouvinesu porazil veliko koalicijo, ki so jo sestavljale [[Nemčija]], [[Flandrija]] in [[Anglija]]. Reorganiziral je državno upravo, dosegel finančno stabilnost in s tem omogočil hitro gospodarsko rast. Obrzdal je oblast plemstva in del oblasti prenesel na srednji družbeni razred, zato je med svojimi podložniki veljal za dobrega kralja.
== Zgodnja leta ==
Filip II. je dobil francosko krono od svojega bolehnega očeta Ludvika VII. [[1. november|1. novembra]] [[1179]] v [[katedrala|katedrali]] v [[Reims]]u. [[28. april]]a [[1180]] se je poročil z Izabelo Hainautsko, ki mu je kot doto prinesla grofijo [[Artois]].
 
== Utrjevajanje državnih meja ==
Med vladanjem [[Filip I. Francoski|Filipa I.]] in [[Ludvik VI. Francoski|Ludvika VI.]] se je ozemlje kraljestva močno povečalo, med vladanjem [[Ludvik VII. Francoski|Ludvika VII.]] pa se je nekoliko zmanjšalo. Aprila [[1182]] je Filip izgnal [[Judje|Jude]] in zaplenil njihovo premoženje. [[5. september|5. septembra]] [[1187]] se mu je rodil prvi sin Ludvik, ki je leta [[1190]] po smrti svoje matere nasledil Artois.
 
=== Vojne z vazali ===
Leta [[1181]] je Filip začel vojno s flandrijskim grofom Filipom Alzaškim in preprečil njegov poskus, da bi razdrl francosko zaveznišrvo s Henrikom I. Brabantskim in [[köln]]skim [[škof]]om Filipom Heinberškim. Julija [[1185]] je z mirovno pogodbo v Bovesu potrdil svojo kraljevo oblast v Vermandoisu, Artiosu in Amiénoisu.
 
Leta [[1184]] je Štefan I. Sancerrski s svojimi bramansonskimi najemniki upostošil Orléanais. Filip ga je s pomočjo ''Confrères de la Paix'' napadel in porazil.
 
=== Vojna s Henrikom II. ===
Filip se je vojskoval tudi s [[Henrik II. Angleški|Henrikom II. Angleškim]], ki je bil med drugim grof Anjouja in [[Akvitanija|Akvitanije]]. Po dveh letih spopadov ([[1186]]-[[1888]]) se stanje ni prav nič spremenilo. Filip se je na začetku vojne povezal s Henrikovima mladima sinovoma [[Rihard I. Levjesrčni|Rihardom]] in [[Ivan Brez dežele|Ivanom]], ki sta se uprla svojemu očetu. Ko je leta [[1187]] Saladin osvojil [[Obleganje Jeruzalema (1187)|Jeruzalem]], zatem pa je umrl še kralj Henrik, je zanimanje za francosko-angleško vojno pojenjalo.
 
Filip je bil dober prijatelj vseh Henrikovih sinov in jih je spodbujal k uporu proti očetu, ko pa sta Rihard in Ivan postala kandida za angleški prestol, je prijateljeval samo še s Henrikom Mlajšim in Godfrejem Bretanskim. Prijateljstvo je trajalo vse do njune smrti.
 
=== Vojna z Ivanom Brez dežele ===
Maja [[1200]] je Filip v Le Gouletu podpisal mirovno pogodbo z Rihardovim naslednikom Ivanom Agleškim, ki je zaradi izgube skoraj vseh fracoskih ozemelj dobil nadimek ''Brez dežele'', a je bil takrat še vedno [[vojvoda]] [[Normandija|Normandije]]. Cilj pogodbe je bila vzpostavitev miru v Normandiji, določitev meja močno okrnjene vojvodine in Ivanovega [[vazal]]stva v Normandiji in provincah Anjou, Maine in Touraine. Ivan se je strinjal s trdimi pogoji pogodbe, ker ga je Filip v zameno priznal za kralja. Do takrat je namreč za kralja in suverena vojvodine [[Bretanija|Bretanije]] priznaval in podpiral Arturja I. Bretanskega. Pogodbo so potrdili s poroko Ivanove nečakinje Blanke Kastiljske s Filipovim sinom Ludvikom Lionskim.
 
Vrstica 28:
Vojna je tako oslabila kralja Ivana Angleškega, da se je moral ukloniti zahtevam angleškega plemstva in leta [[1215]] podpisati [[Velika listina svoboščin|Veliko listino svoboščin]]. Listina je velevala, da se mora kralj odreči nekaterim pravicam, spoštovati določene pravne postopke in se strinjati, da njegovo voljo lahko omejuje zakon. Bila je prvi korak v dolgotrajnem zgodovinskem procesu, ki je pripeljal do vladavine zakona.
 
== Tretja križarska vojna ==
Filip je odšel na [[Tretja križarska vojna|tretji križarski pohod]] ([[1189]]-[[1192]]) skupaj z Rihardom I. Angleškim in cesarjem [[Sveto Rimsko cesarstvo|Svetega Rimskega cesarstva]] [[Friderik I. Barbarossa|Friderikom I. Barbarosso]]. Njegova vojska je odšla na pot iz Vézelaya [[1. julij]]a [[1190]]. Na začetku so [[Francozi]] in [[Angleži]] potovali skupaj, v [[Lyon]]u pa sta se vojski razšli: Rihard se je odločil za potovanje po morju, Filip pa za pot preko [[Alpe|Alp]] do [[Genova|Genove]]. Vojski sta se ponovno združili v [[Messina|Messini]], kjer sta prezimili. Francozi so iz Messine odpluli [[30. marec|30. marca]] [[1191 ]] in [[20. maj]]a pripluli v [[Sveta dežela|Sveto deželo]]. Po pristanku so odšli pred [[Akon]], ki ga je že oblegala manjša križarska vojska in začeli graditi težke [[oblegovalne naprave]]. 8. junija so pred Akon prišli še Angleži.
 
Po prihodu Angležev se je zgodilo nekaj nepredvidljivih dogodkov: Filip je resno zbolel za [[dizenterija|dizenterijo]], ki je močno ohladila njegovo križarsko gorečnost, zaradi Rihardove oholosti po osvojitvi mesta so se zelo zaostrili odnosi med kraljema, v Franciji pa je umrl Filip Alzaški, ki je posedoval grofijo [[Vermandois]]. Njegova smrt je ogrozila mirovno pogodbo iz Gisorsa, s katero je hotel Filip blokirati močno bloiško-šampanjsko zvezo. Filip se je zato odločil, da se vrne domov in uredi nasledstvo Fladnrije. Njegovo odločitev je podkrepila tudi možnost, da v Rihardovi odsotnosti napade njegove posesti v severni Franciji. Filipov odhod Rihardu ni bil pogodu in je zaradi tega izjavil: ''"Sramotno in nečastno je oditi, preden dokončaš delo, zaradi katerega si prišel. Če pa (Filip) meni, da je slabega zdravja ali se boji, da bo tukaj umrl, naj pač gre."''
Vrstica 35:
[[31. julij]]a [[1191]] je Filip odšel. Za seboj je pustil 10.000 mož pod poveljstvom burgundijskega vojvode Huga III. in 5.000 srebrnih mark za njihove plače. Filip in njegov nečak Peter Courtenayski sta odplula v Genovo in od tam odšla po kopnem v Francijo.
 
== Zakonske težave ==
Po Izabelini smrti pri porodu leta [[1190]], se je Filip [[15. avgust]]a [[1193]] poročil z Ingeborg, hčerko [[Danska|danskega]] [[kralj]]a Valdemarja I.. Nevesta se je preimenovala v Isambour, Štefan Dorniški pa jo je opisal kot ''"zelo ljubeznivo damo, mlado po letih in staro po modrosti"''. Ingeborg je Filipa zaradi nekega neznanega vzroka zavrnila, zato Filip ni dovolil njenega kronanja za francosko kraljico. Ingeborg je temu ugovarjala in zato končala v [[samostan]]u, Filip pa je [[papež]]a [[Papež Celestin III.|Celestina III.]] zaprosil za razveljavitev zakona na osnovi nekonzumacije. Filip pri tem ni računal na Ingeborg, ki je vztrajala, da je bil zakon konzumiran in da ima kot zakonska žena vse pravice do francoske krone. Pri tem ji je pomagal fracosko-danski duhovnik, ki je narisal celotno rodoslovje danskih kraljev in ovrgel trditev, da sta v krvnem sorodstvu.
 
Vrstica 45:
* Filipa Hurepela (1200–1234), grofa Clermonta in kasneje (s poroko) grofa Boulogne.
 
[[Papež Inocenc III.]] je poroko z Agnezo Meranijsko razveljavil, ker je bil še vedno uradno poročen z Ingeborg in kralju ukazal, naj se loči. Kralj na to ni pristal, zato je papež leta [[1199 ]] nad Francijo izrekel [[interdikt]], ki je trajal do [[7. september|7. septembra]] [[1200]]. Filip je pod papeževi pritiskom in pritiskom kralja Valdemarja II. Danskega popustil in leta [[1213]] Ingeborg razglasil za francosko kraljico.
 
== Zadnja leta ==
Papeževa prošnja, naj ukrepa proti [[Herezija|heretikom]] v [[Languedoc]]u, je pri Filipu naletela na gluha ušesa. Papeževega poziva na križarski pohod proti [[Albižani|albižanom]] in [[Katari|katarom]] leta [[1208]] Filip ni podprl, vendar ga ni tudi ni oviral. Vojna proti katarom je trajala vse do leta [[1244]], ko so padle njihove zadnje utrdbe. Ozemlje heretikov v južni Franciji je po vojni pripadlo francoski kroni.
 
Vrstica 56:
[[14. julij]]a [[1223]] je Filip v Mantesu umrl. Pokopali so ga v [[Bazilika|baziliki]] [[Bazilika Saint-Denis|Saint-Denis]]. Nasledil ga je sin [[Ludvik VIII. Francoski|Ludvik VIII.]].
 
== Glej tudi ==
* [[Seznam francoskih kraljev]]
 
== Viri ==
* Payne, Robert. The Dream and the Tomb: A History of the Crusades. New York: Stein and Day, 1984. ISBN 0-8128298128-452945-X
* Baldwin, John W. The Government of Philip Augustus: Foundations of French Royal Power in the Middle Ages. Berkeley: University of California Press, 1986.
* Meade, Marion. Eleanor of Aquitaine: A Biography. New York: Hawthorn Books, 1977. ISBN 0-8015228015-312231-5
* "Philip II (Augustus)". Catholic Encyclopedia. (1913). New York: Robert Appleton Company.
{{Link FA|bg}}
{{Link FA|hu}}
 
[[Kategorija:Rojeni leta 1165]]
Vrstica 72 ⟶ 70:
[[Kategorija:Kapetingi]]
[[Kategorija:Tretja križarska vojna]]
 
{{Link FA|bg}}
{{Link FA|hu}}
 
[[an:Felipe II de Francia]]
[[ar:فيليب أوغست]]
[[arz:فيليپفيليب اوجست]]
[[bg:Филип II (Франция)]]
[[br:Fulup II an Aogust]]