James W. Black: Razlika med redakcijama

Po vrnitvi v domovino se je zaposlil na [[veterina]]rski šoli [[Univerza v Glasgowu|Univerze v Glasgowu]], kjer je dobil nalogo vzpostaviti fiziološki oddelek. V tem času se je znanstveno ukvarjal predvsem z vprašanjem, kako lokalni krvni obtok v [[tkivo|tkivih]] omejuje [[presnova|presnovno]] aktivnost. Kasneje je sodeloval v raziskavi, v kateri so iskali način, kako povečati dovajanje [[kisik]]a v [[srce|srčno]] tkivo bolnikov z zožanimi srčnimi [[žila]]mi. Domislil se je, da bi isti učinek doseglo zmanjšanje potreb po kisiku z zmanjšanjem aktivacije srčnega tkiva in se namenil poiskati specifičen [[antagonist]] za [[adrenalin|adrenergične]] [[receptor (biokemija)|receptorje]] v srcu. Za pomoč se je obrnil na farmakološki oddelek podjetja [[Imperial Chemical Industries|ICI]], kjer so uvideli tržni potencial take spojine in ga zaposlili kot raziskovalca. S skupino sodelavcev je razvil [[propanololpropranolol]], prvi klinično uspešen blokator beta-adrenergičnih receptorjev (krajše [[beta blokator]]),<ref>{{navedi splet |author=Sharma, Adhi, Tefera, Lemeneh, Aminzay, Aman |date=21.4.2009 |title=Toxicity, Beta-blocker |url=http://emedicine.medscape.com/article/813342-overview |work=eMedicine |publisher=Medscape |accessdate=13.9.2010}}</ref> za katerega se je kasneje izkazalo, da je učinkovit tudi proti [[hipertenzija|hipertenziji]]. Nato je želel na podobnem principu razviti zdravilo proti [[peptični čir|peptičnemu čiru]], ki ga povzroča pretirano izločanje [[klorovodikova kislina|želodčne kisline]], a odgovorni pri ICI niso odobrili novega raziskovalnega programa.

Zato je leta 1964 odstopil in odšel v podjetje [[Smith, Kline and French]] (danes GlaxoSmithKline), kjer je dobil mesto vodje oddelka za biokemijo. V tem času je vodil razvoj antagonista [[histamin]]skih receptorjev [[Acidogena celica|acidogenih celic]] v želodčni sluznici. [[Cimetidin]], ki so ga razvili, je prišel na trg leta 1975 pod blagovno znamko Tagamet in postal prodajno najuspešnejše zdravilo na recept tistega časa.<ref name="Telegraph">{{navedi splet |url=http://www.telegraph.co.uk/news/obituaries/medicine-obituaries/7507080/Sir-James-Black-OM.html|title=Sir James Black, OM |date=23.3.2010 |accessdate=13.9.2010 |work=The Telegraph}}</ref>

Kljub uspešni karieri v industriji je želel svoje raziskave utemeljiti tudi na akademskem nivoju in prenesti znanje na študente, zato se je leta 1973 odzval povabilu ter postal profesor in predstojnik na oddelku za farmakologijo [[Univerzitetni kolidž London|Univerzitetnega kolidža v Londonu]]. Vendar ga je pomanjkanje sredstev kmalu pričelo utesnjevati, poleg tega pa mu ni uspelo izpeljati idej o prenovi poučevanja farmakologije, zato je leta 1978 odšel v laboratorije [[Wellcome Trust]], kjer je postal direktor programa terapevtskih raziskav. Zaradi konfliktov z nadrejenim je leta 1984 odstopil, nakar se je zaposlil kot profesor analitične farmakologije na [[Kraljevi kolidž|Kraljevem kolidžu]] (''King's College'') [[Univerza v Londonu|Univerze v Londonu]], kjer je ostal do leta 1992. Po tistem je deloval kot kancler [[Univerza v Dundeeju|Univerze v Dundeeju]]. Vzporedno je leta 1988 ustanovil fundacijo za biomedicinske raziskave James Black Foundation, kjer je vodil skupino 25 znanstvenikov pod pokroviteljstvom korporacije [[Johnson & Johnson]].<ref name="Telegraph"/><ref name="Propranolol">{{navedi revijo| author=Stapleton, Melanie P. |year=1997 |title=Sir James Black and Propranolol |url=http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC325477/pdf/thij00027-0106.pdf |journal=Texas Heart Institute Journal |volume=24 |issue=4 |pages=336–342}}</ref>

Razvoj propanololapropranolola in cimetidina, ki ga je vodil Black, se danes smatra za prelomen v farmakologiji, saj sta med prvimi učinkovinami, ki sta bili razviti povsem sintetično na podlagi bazičnega znanja o kemiji in fiziologiji (za razliko od dotedanjih zdravil, ki so temeljila na kemično modificiranih naravnih učinkovinah).<ref name="Propranolol"/>

Za svoje delo na področju medicine je leta 1981 prejel viteški naziv, leta 2000 pa ga je kraljica [[Elizabeta II.]] imenovala še v [[Red zaslug]].<ref>{{navedi novico| date=26.5.2000 |url=http://www.london-gazette.co.uk/issues/55859/pages/5821 |title=Honours and Awards |work=The London Gazette 55859}}</ref> Pred tem je bil izvoljen za člana [[Kraljevo društvo|Kraljevega društva]] iz Londona. Prejel je tudi več nagrad, med njimi [[Laskerjeva nagrada|Laskerjevo nagrado]] (1976), [[Wolfova nagrada za medicino|Wolfovo nagrado za medicino]] (1981)<ref name="Telegraph"/> in skupaj z [[Gertrude B. Elion]] ter [[George H. Hitchings|Georgeom H. Hitchingsom]] [[Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino|Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino]] (1988).<ref>{{navedi splet |url=http://nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/laureates/1988/ |title=The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1988 |publisher=Nobelova fundacija |accessdate=13.9.2010}}</ref>